“Z Marijo je vse lažje!”

Prej si bil sam in ti ni šlo ... — Zdaj si se zatekel k Mariji in z njo ... kako je lahko! (Pot, 513)

Otroci, zlasti ko so še majhni, so nagnjeni k temu, da se sprašujejo, kaj naj bi zanje storili njihovi starši, pozabljajo pa na svoje obveznosti kot otroci. Po navadi smo otroci precej koristoljubni, četudi takšno obnašanje — to smo že omenili — mater ne moti kaj dosti, saj imajo v svojem srcu dovolj najboljše ljubezni: ljubezni, ki se razdaja, brez da bi pričakovala karkoli v povračilo.

Takšna je tudi sveta Marija. (…) Če ugotovimo, da nismo bili dovolj rahločutni do te dobre Matere, nas mora to boleti. Vprašam vas — in sprašujem tudi sebe — kako jo častimo? Vrnimo se spet k izkušnji vsakega dne, k odnosu do naših mater na zemlji. Kaj je tisto, česar si bolj kot vse drugo želijo od svojih otrok, ki so meso iz njihovega mesa in kri iz njihove krvi? Njihova največja želja je, da bi bili blizu. Ko otroci odrastejo in ni več mogoče, da bi ostali ob njih, nestrpno pričakujejo njihove novice, ganjene so ob vsem, kar se jim pripeti: od najmanjše bolezni do pomembnejših dogodkov.

Poglejte, za našo Mater sveto Marijo bomo vedno ostali majhni, kajti ona nam odpira pot do nebeškega kraljestva, ki bo dano tistim, ki postanejo kakor otroci. Od naše Gospe se ne smemo nikdar oddaljiti. Kako jo bomo častili? Tako da bomo z njo v živem odnosu, tako da se bomo z njo pogovarjali, ji izkazovali našo ljubezen, v srcu premišljevali prizore iz njenega življenja na zemlji, ji pripovedovali o naših bojih, o naših uspehih in o naših porazih. (Božji prijatelji, 289-290)