Zato, da bi razumeli Marijino vlogo v krščanskem življenju, da bi nas privlačila in bi z otroško ljubeznijo iskali njeno ljubeznivo spremstvo, ne potrebujemo velikih besed, čeprav je skrivnost božjega materinstva vsebinsko tako bogata, da o njej nikoli ne bomo dovolj premišljevali. (…)

Boga moramo ljubiti z istim srcem, s katerim ljubimo svoje starše, svoje brate in sestre, druge člane družine, svoje prijatelje ali prijateljice; drugega srca nimamo. S tem istim srcem pa moramo stopiti v odnos z Marijo.

Kako se običajen sin ali hči vedeta do svoje matere? Na sto načinov, a vedno z ljubeznijo in zaupanjem. Z ljubeznijo, ki bo ob vsaki priložnosti dobila drugačno obliko, pogojeno z življenjem samim; vendar te oblike nikdar niso nekaj hladnega, temveč prijetne domače navade, majhne vsakodnevne pozornosti, ki jih otrok mora imeti z materjo in jih mati pogreša, če otrok kdaj pozabi nanje: poljub ali nežnost ob odhodu ali prihodu domov, majhno darilce, nekaj prisrčnih besed. (Jezus prihaja mimo, 142)