Vselej — že štirideset let — oznanjam, da mora vsako pošteno človeško delo, umsko ali ročno, kristjan opravljati z najvišjo možno popolnostjo: s človeško popolnostjo (strokovna usposobljenost) in s krščansko popolnostjo (iz ljubezni do božje volje in v služenje ljudem). Kajti takó opravljeno človeško delo, pa naj se opravilo zdi še tako nizko ali nepomembno, prispeva h krščanskemu urejanju časnih stvari — k izražanju njihove božje razsežnosti — in je prevzeto ter včlenjeno v čudovito delo stvarjenja in odrešenja sveta. Tako je delo povzdignjeno v red milosti, se posvečuje, se spreminja v delo Boga, operatio Dei, opus Dei.

Ko kristjane spominjamo na čudovite besede iz Prve Mojzesove knjige — da je Bog ustvaril človeka zato, da bi delal —, se opiramo na zgled Jezusa Kristusa, ki je skoraj vse svoje zemeljsko življenje delal kot rokodelec v neki vasi. Ljubimo to človeško delo, ki ga je On sprejel kot način življenja, se ukvarjal z njim in ga posvečeval. V delu — v plemenitem ustvarjajočem prizadevanju ljudi — vidimo ne le eno izmed najvišjih človeških vrednot, nepogrešljivo sredstvo za napredek družbe in za vedno bolj pravično ureditev medčloveških odnosov, temveč tudi znamenje božje ljubezni do njegovih ustvarjenin ter ljubezni ljudi med seboj in do Boga: sredstvo za popolnost, pot do svetosti (Pogovori z msgr. Escrivájem, 10).