Kar zadeva telo, moramo biti čisti najbolj, kolikor zmoremo, brez strahu, kajti spolnost je nekaj svetega in plemenitega — je udeleženost v božji stvarjenjski moči — in ustvarjena je za zakon. Tako boste čisti in brez strahu boste s svojim ravnanjem pričevali, da je sveta čistost nekaj mogočega in lepega. (…)
Z vso prizadevnostjo varujte čistost, pa tudi tisti drugi dve kreposti, njeni spremljevalki: skromnost in sramežljivost, ki sta kakor njena osebna straža. Nikar lahkomiselno ne spreglejte teh tako učinkovitih vodil, s katerimi se boste ohranili dostojne pred Božjim pogledom: pozorno varovanje čutov in srca; pogum — da si upamo biti strahopetni — da zbežimo od priložnosti za greh; pogostnost zakramentov, predvsem zakramentalne spovedi; popolna iskrenost pri osebnem duhovnem vodstvu; obžalovanje, kesanje, zadoščevanje po storjeni napaki. Vse to naj bo pomaziljeno z nežno pobožnostjo do naše Gospe, da bi nam Ona od Boga izprosila dar svetega in čistega življenja. (Božji prijatelji, 185)