Opus Dei želi med ljudmi vseh družbenih slojev spodbujati željo po krščanski popolnosti sredi sveta. To pomeni, da Opus Dei hoče pomagati ljudem, ki živijo v svetu — običajnemu človeku, človeku z ulice —, da bi živeli v polnosti krščansko življenje, brez da bi spreminjali svoj normalni način življenja, niti svoje običajno delo, niti svojih hrepenenj in ambicij.

Zato lahko z besedami, ki sem jih zapisal že pred mnogimi leti, rečemo, da je Opus Dei star kot evangelij in tako kot evangelij nov. Gre za spominjanje kristjanov na čudovite besede, ki jih lahko beremo v Prvi Mojzesovi knjigi: da je Bog ustvaril človeka zato, da bi delal. Pogledali smo na zgled Jezusa Kristusa, ki je skoraj vse svoje življenje delal kot rokodelec v neki vasi. Delo ni samo najvišja izmed človeških vrednot in sredstvo, s katerim morajo ljudje prispevati k napredku družbe: je tudi pot posvečevanja. (…)

Opus Dei je mednarodna organizacija za laike, ki ji pripada tudi nekaj svetnih duhovnikov (drobna manjšina v primerjavi z vsemi člani). Njeni verniki so ljudje, ki živijo sredi sveta, v katerem se ukvarjajo s svojo službo oz. poklicem. Ko pridejo v Opus Dei, tega ne storijo z namenom, da bi to delo opustili, temveč nasprotno, da bi poiskali duhovno pomoč s ciljem, da bi svoje običajno delo posvečevali, ga spreminjali tudi v sredstvo za posvečevanje samih sebe in da bi pomagali k posvečevanju še drugim. Ne spremenijo stanú — še naprej so samski, poročeni, ovdoveli ali duhovniki —, temveč si prizadevajo služiti Bogu in drugim ljudem v stánu, ki jim je lasten. Opus Dei nima interesa do zaobljub niti do priseg. Od svojih vernikov pričakuje to, da si sredi pomanjkljivosti in napak, ki so del vsakega človeškega življenja, prizadevajo za udejanjanje človeških in krščanskih kreposti, pri čemer se zavedajo, da so božji otroci. (Pogovori, 24)