Zato da bi ta naš svet ubral krščansko smer — edino, ki je vredna truda —, moramo do ljudi živeti lojalno prijateljstvo, ki temelji na predhodnem lojalnem prijateljstvu do Boga. (Kovačnica, 943)

Pogosto čutim željo, da bi na uho zaklical mnogim ženskam in moškim, ki jim je namenjeno, da so v pisarni in v trgovini, v časopisni hiši in na govorniškem odru, v šoli, v delavnici in v rudnikih in na podeželju, pod zaščito notranjega življenja in občestva svetnikov, v vseh okoljih prinašalci Boga, skladno s tistim apostolovim naukom: “Poveličujte Boga v svojem življenju in ga vedno nosite s seboj.” (Kovačnica, 945)

Tisti, ki nosimo Kristusovo resnico v srcu, moramo to resnico prinašati v srce, v misli in v življenje drugih. V nasprotnem primeru bi to pomenilo udobje, lažno taktiko.

Še enkrat premisli: Je tebe Kristus vprašal za dovoljenje, da bi vstopil v tvojo dušo? — Pustil je, da hodiš za njim svobodno, toda poiskal te je On, ker je tako hotel. (Kovačnica, 946)

Z deli služenja lahko Gospodu pripravimo večje zmagoslavje kot je bil njegov vstop v Jeruzalem … Kajti ne bodo se ponovili prizori z Judom Iškarijotom, niti prizor na vrtu Getsemani, niti tista črna noč … Dosegli bomo, da svet zažari v plamenih ognja, ki ga je prinesel na zemljo …! In luč Resnice — naš Jezus — bo dajal luč človeškemu razumu v dnevu brez konca. (Kovačnica, 947)