Včasih nekateri kristjani s svojim ravnanjem ne dajejo zapovedi ljubezni najvišje vrednosti, ki jo ima. Kristus, obdan s svojimi izvoljenimi, je v tistem čudovitem zaključnem nagovoru kakor v obliki oporoke dejal: »Mandatum novum do vobis, ut diligatis invicem« — novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj.

Nato je še zatrdil: »In hoc cognoscent omnes quia discipuli mei estis« — po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.

— Ko bi se le odločili živeti, kot hoče On! (Kovačnica, 889)

Če manjka pobožnost — ta vez, ki nas močno združuje z Bogom, po Njem pa z drugimi, kajti v drugih vidimo Kristusa —, potem ni mogoče preprečiti needinosti, skupaj z izgubo vsakršnega krščanskega duha. (Kovačnica, 890)

Bodi Gospodu iz vsega srca hvaležen za čudovite … in strašne zmožnosti uma in volje, ki ti jih je hotel dati, ko te je ustvaril. Čudovite, ker te delajo podobnega Njemu; strašne, ker obstajajo ljudje, ki se z njimi zoperstavijo svojemu Stvarniku.

Meni prihaja na misel, da lahko kot povzetek naše hvaležnosti kot božji otroci zdaj in vselej rečemo temu našemu Očetu: »Serviam!« — Služil ti bom! (Kovačnica, 891)