Brez večjih naporov bi lahko našli med svojimi sorodniki, prijatelji in kolegi, da ne rečem po vsem širnem svetu, toliko drugih ljudi, ki so vrednejši Kristusovega klica. Preprostejših, modrejših, vplivnejših, pomembnejših, hvaležnejših in plemenitejših.

Kar sram me je, ko premišljam o tem. Vem pa tudi, da naša človeška logika ne more razložiti delovanja milosti. Bog navadno uporablja revno orodje, da je jasno razvidno, da je to Njegovo delo. (…)

Kot sem rekel, čisto brez naših zaslug. Kajti poklic temelji na zavestnem spoznanju naše bede, na spoznanju, da so svetloba, ki osvetljuje naše duše — vera —, ljubezen, s katero ljubimo — dobrota —, in želja, ki nas utrjuje — upanje —, božji darovi. Zato, če ne rastemo v ponižnosti, izgubljamo izpred oči namen božje izvolitve: ut essemus sancti, osebno svetost.

Iz te ponižnosti pa zdaj lahko razumemo vso čudovitost božjega klica. Kristusova roka nas je odbrala od pšeničnega zrnja: sejalec stiska v svoji ranjeni roki peščico žitnega zrnja. Kristusova kri oblije seme, ga prepoji. Potem Gospod vrže seme v zrak, da s smrtjo oživi, in se zakopano v zemlji pomnoži v pšeničnih klasih. (Jezus prihaja mimo, 3)