Opus Dei

Intimna zakonska skupnost med možem in ženo je sveta; urejajo jo posebni zakoni, ki jih je postavil sam Stvarnik in niso odvisni od človeške volje.

Bog je hotel svobodo, da bi človek brez prisile iskal svojega Stvarnika in Odrešenika.

Ravnanje je moralno dobro, kadar so svobodne izbire skladne s človekovim resničnim dobrim.

Milost je vir za delo posvečenja; ozdravlja in povzdiguje človeško naravo ter nas naredi zmožne živeti kot božji otroci.

Družba za človeka ni nekaj postranskega, temveč izhaja iz njegove družbenosti: človeška oseba raste in uresničuje svojo poklicanost samo v povezavi z drugimi.

Greh je dejanje, beseda ali želja, ki nasprotuje večnemu zakonu. Je žalitev Boga, ki rani človekovo naravo in oškoduje solidarnost med ljudmi.

Jezus Kristus je učil, da je za zveličanje potrebno izpolnjevati zapovedi, ki izražajo bistvo naravnega moralnega zakona. Prva zapoved je dvojna: ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega zaradi ljubezni do Boga.

Druga zapoved božje postave naroča, naj spoštujemo Gospodovo ime, tretja pa zapoveduje posvečevati praznike.

Četrta zapoved se izrecno nanaša na otroke in na njihov odnos do staršev. Vključuje pa tudi druge sorodstvene, vzgojne, službene odnose ipd.

Človeško življenje je sveto, ker že od vsega začetka vključuje stvariteljsko božje dejanje in ostane za zmeraj v posebnem razmerju do svojega Stvarnika.