Opus Dei

Sveti Duh notranje povezuje vernike s Kristusom, tako da oblikujejo eno samo telo, Cerkev, v kateri obstaja raznolikost udov in služb.

Cerkev je “communio sanctorum”: skupnost vseh, ki so prejeli prenavljajočo milost Duha, po kateri so božji otroci in bratje Jezusa Kristusa.

Cerkev v zgodovini pod vodstvom Svetega Duha nadaljuje in razvija Kristusovo poslanstvo. V zgodovini Cerkve se božje prepleta s človeškim.

Odrešenje, ki ga je uresničil Kristus, in posledično poslanstvo Cerkve je usmerjeno k človeku v njegovi celovitosti, torej k osebi, ki živi v družbi.

Ta resnica govori o polnosti nesmrtnosti, h kateri je poklican človek. Zato ga spominja na njegovo dostojanstvo, zlasti po telesni strani.

Zakramenti so učinkovita znamenja milosti, ki jih je postavil Kristus ter jih izročil Cerkvi in se nam po njih podeljuje božje življenje.

Krst podeli kristjanu opravičenje. Pri birmi je krstna dediščina dopolnjena z nadnaravnimi darovi in krščansko zrelostjo.

Evharistija je vir in višek krščanskega življenja, središče vsega življenja Cerkve.

Sveta maša je daritev v njej lastnem in edinstvenem smislu, ker v sedanjem trenutku cerkvene liturgije ponavzočuje (t.j. povzroči, da postane navzoča) edina daritev našega odrešenja, ker je njen spomin in ker naklanja njen sad.

Zaradi vere v resnično Kristusovo navzočnost evharistiji izkazuje Cerkev najsvetejšemu zakramentu posebno češčenje (“latría”), tako pri liturgiji svete maše kot tudi izven evharističnega slavja.