Opus Dei

Dobri razbojnik je osvojil Gospodovo srce in si odprl pot v nebesa. Takšna je molitev: beseda, ki Jezusu ukrade srce in nam daje, da od tega trenutka dalje živimo skupaj z njim.

O nekaterih mislih svetega Jožefmarija, ki nam lahko pomagajo k tesnejši zedinjenosti z Bogom in Cerkvijo pri liturgičnih dejanjih.

Ko se v srcu pojavi nemir, povezan z možnostjo odločitve za neko pot, je naravno, da oklevamo in občutimo strah: Bog nas išče in mi si kljub svoji krhkosti želimo živeti z njim in zanj.

Sv. Jožefmarija je že od otroštva molil k Mariji. Ko je odrasel, pa je odkril nekaj več: znašel se je v naročju Matere, ki nam je tako blizu kakor so blizu nebesa.

Skrivnost nerazdeljenega srca: kdor živi v celibatu, se odpove neki ljubezni na zemlji, da bi z lučjo božje Ljubezni napolnil ves svet.

Zgodb o poklicanosti je toliko, kot je ljudi. V tem članku so predstavljeni nekateri ključni mejniki na poti do spoznanja o lastnem poklicu.

Jezik molitve je skrivnosten: ne moremo ga nadzorovati, lahko pa korak za korakom zaznavamo, da spreminja naše srce.

Odnos z Bogom v naši molitvi je tesno povezan z vsemi našimi dejanji v vsakdanjem življenju. To je pokazal Jezus pri svojem oznanjevanju in na to je stalno spominjal tudi sv. Jožefmarija.

Besede, ki jih je sveti Jožefmarija uporabljal na začetku in koncu premišljevalne molitve, lahko služijo tudi nam kot vodilo pri naši meditaciji.

Gotovost, da smo vedno z Bogom, je živi vir upanja, iz katerega nenehno pritekajo novi studenci veselja in miru, ki dajejo rodovitnost našemu življenju in življenju ljudi okoli nas.