Presenečenje v Müngersdorfu

Moram priznati, da sem spoznala Opus Dei zaradi stave. Zelo dobro se spomnim dneva, ko smo bili zbrani s skupino prijateljev v univerzitetnem baru v Kölnu, polnem dima in vonja po pivu. Kot že velikokrat poprej smo razpravljali o tem, da je potrebno spremeniti svet, o študentskih protestih za mir, o diskriminaciji v ZDA, o revščini v Afriki, o krutosti do temnopoltih, otrok, žensk in živali, morda tudi o veliki svetovni revoluciji, ki smo si jo zastavili. Nenadoma je prišla Heike, nekoliko vznemirjena, in po obrazu sodeč je imela pomembno novico za nas. »Ne morete si misliti, kaj sem videla!« je izbruhnila. »Bila sem v študentskem domu, kjer dekleta molijo skupaj.« Nikakor si nismo mogli predstavljati kaj bolj nenavadnega. Nismo je vzeli resno, saj smo želeli nadaljevati z našim pogovorom o običajnih temah. Vendar je Heike vztrajala pri svojih besedah: v našem mestu je resnično obstajal študentski dom, ki se je imenoval »Müngersdorf« in je imel tudi kapelo, kjer so študentke molile. »In kaj molijo?« – »Na primer, rožni venec.« – »Koliko let imajo?« – »Toliko kot mi.« – »Ali so normalne?« – »Zdi se, da ja, poleg tega so zelo simpatične.« Zvenelo je kakor pravljica in kar nekaj šal je padlo na račun te nenadne pobožnosti mladih v naših sekularizirani družbi. »Ampak, če je to res,« sem si mislila »želim spoznati te punce.« To sem tudi povedala na koncu našega pogovora in ob osupljivem odobravanju Ralfa in Thomasa – vodij marksistične stranke na univerzi – sem sklenila stavo z Heike: zavezala sem se, da bom obiskala ta študentski dom. In če bi slučajno tam našla punce, ki bi molile, bi kupila dve steklenici rdečega vina. V nasprotnem primeru pa bi to storila Heike. Tako sem prišla v »Müngersdorf«. Tam sem našla odkritosrčna in simpatična dekleta, ki so ob mojem zanimanju pokazala resnično veselje. Potrpežljivo in podrobno so odgovarjala na vsa moja vprašanja, medtem ko so mi razkazovale hišo. Za nameček so me povabile v kapelo, da bi molila skupaj z njimi. Se razume, da sem se sredi tega scenarija počutila precej hinavsko. Vendar ker sem že postala nekoliko bolj zaupljiva, sem jim povedala razlog mojega obiska. Tedaj so mi dobrovoljno odgovorile: »Lahko rečeš svojim prijateljem, da nisi le videla dekleta moliti, temveč si tudi sama ena izmed deklet, ki moli v naši kapeli.«

Jutta Burggraf