“Naj tvoje življenje ne bo neplodno. Bodi koristen. Pusti sledi za sabo.” Tako je zapisal sv. Jožefmarija na začetku knjige Pot. Margaret Ogola je to dosegla.

Kot zdravnica in mati šestih otrok — dva posvojena — je svoje življenje posvetila zagonu svoje dežele. Posebej si je prizadevala za napredovanje na področju zdravstva in družine.

 Od leta 1994 je bila direktorica Kenijske sirotišnice za otroke z AIDS-om. Leta 2002 je ob priložnosti kanonizacije sv. Jožefmarija sodelovala pri zagonu projekta “Harambee”, solidarnostne iniciative, ki spodbuja projekte v različnih afriških državah. Leta 2004 je ustanovila Kliniko HIV/AIDS SOS z namenom posebne oskrbe žensk in otrok iz najrevnejših predelov Nairobija.

Ker je imela težave s spanjem, je ponoči izkoriščala čas za pisanje zgodb. Rezultat so štiri knjige zelo različnih stilov, v katerih pa vedno kot protagonist nastopa Afrika.

Bila je ena izmed zagovornic pravic ženske na svetovni konferenci Združenih narodov leta 1995 v Pekingu: “Žena,” je povedala, “je srce družine. Družina pa je vogelni kamen družbe. Žena združuje ustvarjalnost, razvoj in mir.”

Kot zdravnica je na mednarodnih združenjih istočasno branila življenje in dostojanstvo ženske in zahtevala “razpoložljivost ekonomskih in zanesljivih metod za urejanje razmaknjenosti med rojstvi, kot je naravno načrtovanje”.

Ogola je dobro poznala posledice napačnih socialnih programov: revščina, AIDS, zapuščeni otroci, trgovanje s spolnostjo, nasilje nad ženskami … “Ti programi bi morali žensko postaviti v središče. Ne samo, da jim pomagajo reči ne, temveč, da jim ponudijo tudi alternativo.”

O moči, ki jo ohranja v boju, je dejala: “Sem v nenehnem stiku s smrtjo in to je globoko spremenilo moje življenje. To da sem kristjanka in članica Opus Dei, mi je pomagalo, da se prav soočam s tem dejstvom. Zaradi vsega tega globlje cenim življenje, kajti ob stiku s smrtjo se človek dotakne tudi življenja in njegove lepote.”