Klic nima nobene veze s silovitimi čustvi, sentimentalnimi razočaranji, temperamentnimi nagnjenji, psihološkim pogojevanjem, duševnim razpoloženjm, nenavadnimi pojavi.
Kadar kliče Bog, ni razloga za grozo. Božanske stvari se pojavijo naravno prepletene s človeškimi. Največji dogodek, ki ga je doživel svet, je bil prihod našega Boga na zemljo, kar se je uresničilo pred dvajsetimi stoletji, in ni povzročilo nobene fizične katastrofe.
Sestavine božjega klica niso starost, niti zdravje, ne talent, ne osebne zasluge. Sveti Frančišek Saleški nam pokaže, da ni potrebno, da bi "vam Gospod govoril po čutih ali da vam pošlje angela z nebes, da vam pokaže njegovo voljo, in še manj je potrebno mnenje desetih ali dvanajstih doktorjev iz Sorbone, da bi spoznali, ali je navdih dober ali slab, ali mu je treba slediti ali ne; kar je pomembno, je negovati in sprejeti prvi klic in se potem ne obremenjevati s tem, ali bodo prišle neprijetnosti ali hladnost." (Duhovni pogovori, XIV. Zbrana dela svetega Frančiška Saleškega).
Pri klicu ni nobenih sijajnih prikazovanj. Tisto, kar je, je luč, vedno se pojavi nova vizija življenja. "Klic prižge luč, zaradi katere prepoznamo smisel našega obstajanja. Pomeni prepričati se, s sijajem vere, o tistem "zakaj" naše življenjske realnosti. Naše življenje, sedanje, preteklo in to, ki bo prišlo, dobi nov pomen, globino, ki je prej nismo slutili. Vsi pripetljaji in dogodki sedaj zasedajo svoje pravo mesto: razumemo, kam nas hoče voditi Gospod, in počutimo se kot preplavljeni od te zadolžitve, ki nam je zaupana (Jezus prihaja mimo, Sveti Jožefmarija Escrivá).
Ta luč nikoli ni tako slepeča, da se je ne bi dalo zavrniti. Nikoli ni tako močna, da bi razpršila vse vrste dvomov. Ni zavarovanje, ki bi pokrilo vsa tveganja. Glej! Od mnogih, ki so opazovali zvezdo na Vzhodu, so se samo trije, pravi izročilo, podali na pot.
Bog se poslužuje tisočerih sredstev, ko nas kliče: poslužuje se knjige, enega stavka, pisma, zgleda, družine, ambienta, bolečine. Za apostole ... se je poslužil prijatelja. To je lahko tudi tvoja zgodba. "Morda ti je kak prijatelj, običajen kristjan, tebi enak, odkril globoko in novo obzorje, ki je hkrati staro kakor Evangelij. Predložil ti je možnost, da se resno lotiš slediti Kristusu v tem, da si apostol apostolov." (Jezus prihaja mimo, Sveti Jožefmarija Escrivá).
Da se ne bi zatekel k izgovorom in izmikanjem, ki ti bodo prišli na misel, ti povem nekatere, ki nimajo vrednosti v božjih očeh: to, da si edini otrok; misel, da nisi vreden (-a); živeti z veliko nesrečami; imeti dekle ali fanta; čutiti, da te privlači zakonsko življenje (bilo bi čudno, če te ne bi), to, da si si skoval (-a) že druge človeške ideale, želja po tem, da bi ljubil (-a) in bil (-a) ljubljen (-a), to, da nič ne čutiš.
Bog naš Gospod ob zahtevah klica prosi za velikodušnost z besedo "če hočeš". Hoče samo prostovoljce. Ne sili, ampak da vedeti; ne ugasne sanj, prižiga luči; On se nam daje in prosi za odziv.
Prvo, kar si moraš zadati, je vprašanje, ali Jezus zares hoče, da mu predaš celo srce. Toda kako naj vem, če Gospod od mene hoče to ali tisto drugo? se sprašuješ. To je dober nasvet, ki ti ga lahko dam: moli, približaj se luči, razpoloži svojo dušo za to, kar je božja volja in posvetuj se s kom, ki te v božjem imenu lahko usmeri, ker pozna tvojo dušo in pot, ki se odpira pred tvojimi očmi.
Poskušaj biti iskren (-a) s samim seboj, deluj s poštenim in odkritim namenom in zagotavljam ti, odkril (-a) boš svoj klic.