Ko sem leta 2003 iz Lanhouja (Ljudska republika Kitajska) prišla v Evropo, nisem slutila, da bo to spremenilo tako moje poklicno kot tudi osebno življenje.
Uresničenje sanj: Dunaj
Vaditi in vaditi, tudi do 13 ur dnevno: Tako je včasih izgledalo moje življenje, tako kot za mnoge druge Kitajce, ki so se odločili za glasbeno kariero. Takrat sem si zadala velik cilj: zmagati na tekmovanju, ki bi mi omogočalo nadaljnji študij na konservatoriju na Dunaju. In uspelo mi je. Z zmago na tekmovanju sem si zagotovila vstopnico za “mesto glasbe”, prav tako tudi moj takratni prijatelj, zelo nadarjen flavtist. Takrat sva že resno načrtovala skupno prihodnost in poroko.
Toda zgodilo se je drugače. Moj prijatelj se je ob obisku domovine smrtno ponesrečil v avtomobilski nesreči. To je bil res hud udarec. Božjih poti na prvi pogled ni lahko razumeti. Še danes se spominjam nasvetov nekaterih prijateljic moje matere, ki so bile kristjanke, ki so me spodbudile, naj ohranim vero v Boga. Sama takrat še nisem bila krščena.
Währing – nov dom
V tistem času sem iskala sobo in jo našla v študentskem domu Opus Dei Währing. To je bila zame velika sreča. Tukaj sem bila deležna podpore pri mojem poklicnem napredovanju, istočasno pa sem opazila tudi, da na karieri ne morem graditi celotnega bistva svojega življenja. Vaje in koncerti ne morejo biti vse. Po smrti svojega prijatelja sem si zastavljala številna vprašanja, da, začela sem iskati Boga in se hkrati z njim prepirala. Soočenje s smrtjo me je počasi pripeljalo nazaj v življenje.
Skupaj s prijateljicami iz študentskega doma smo skrbele za vrt in hišo, hodile na izlete, itd. in sploh nisem več potrebovala 13 ur zagrizenega vadenja. Pot je bila dolga, morala sem opustiti stare navade, nisem se več ozirala na horoskop glede moje prihodnosti, temveč sem želela svoje življenje vzeti v svoje roke in ga s pomočjo Boga usmeriti v pravo smer. Vedno bolj sem zaupala v Boga, ki je bil vedno tu in v čigar čast sem iz vsake vaje želela narediti gala koncert.
Globoka radost in mir
Želela sem izvedeti več o katoliški veri in v domu sem na ta vprašanja dobila odgovore. Po temeljiti pripravi sem bila na veliko soboto leta 2005 krščena v kapeli študentskega doma. Vsi so mi pomagali pri pripravah. Skupaj smo izbrali krstno svečo in belo obleko ter tudi uhane, ki jih na vsakem koncertu nosim v spomin na najpomembnejši trenutek mojega življenja. Globoka vera in radost sta takrat preplavila mojo dušo. In moje srce je bilo napolnjeno z mirom.
Sedaj študiram pri profesorju v Linzu. Zavedam se, da se mora moje versko življenje vedno znova prenavljati. Da bi našla Kristusa v vsakdanjem življenju, berem evangelij, se v osebni molitvi pogovorim z Bogom in redno prejemam zakramente. V Linzu se srečujem z nekaterimi prijatelji iz Opus Dei, s katerimi se medsebojno spodbujamo v veri. Po vsem, kar sem v zadnjih letih doživela, lahko rečem le, da Bog zagotovo pomaga.
