Opus Dei

Sveta maša je daritev v njej lastnem in edinstvenem smislu, ker v sedanjem trenutku cerkvene liturgije ponavzočuje (t.j. povzroči, da postane navzoča) edina daritev našega odrešenja, ker je njen spomin in ker naklanja njen sad.

Zaradi vere v resnično Kristusovo navzočnost evharistiji izkazuje Cerkev najsvetejšemu zakramentu posebno češčenje (“latría”), tako pri liturgiji svete maše kot tudi izven evharističnega slavja.

Ravnanje je moralno dobro, kadar so svobodne izbire skladne s človekovim resničnim dobrim.

Milost je vir za delo posvečenja; ozdravlja in povzdiguje človeško naravo ter nas naredi zmožne živeti kot božji otroci.

Greh je dejanje, beseda ali želja, ki nasprotuje večnemu zakonu. Je žalitev Boga, ki rani človekovo naravo in oškoduje solidarnost med ljudmi.

Jezus Kristus je učil, da je za zveličanje potrebno izpolnjevati zapovedi, ki izražajo bistvo naravnega moralnega zakona. Prva zapoved je dvojna: ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega zaradi ljubezni do Boga.

Četrta zapoved se izrecno nanaša na otroke in na njihov odnos do staršev. Vključuje pa tudi druge sorodstvene, vzgojne, službene odnose ipd.

Človeško življenje je sveto, ker že od vsega začetka vključuje stvariteljsko božje dejanje in ostane za zmeraj v posebnem razmerju do svojega Stvarnika.

Bog je ljubezen in njegova ljubezen je rodovitna. Hotel je, da je te rodovitnosti deležno človeško bitje, in je roditev vsakega novega človeka združil s specifičnim dejanjem ljubezni med moškim in žensko.

Sedma zapoved prepoveduje, da bi krivično jemali ali zadrževali dobrino bližnjega in kakorkoli delali krivico bližnjemu v njegovih dobrinah.