“Brez Njega ne moremo ničesar storiti”
Kadar čutiš ponos, ki vre v tebi — napuh! —, ki ti daje misliti, da si nadčlovek, takrat nastopi trenutek, da vzklikneš: Ne! Tako boš okusil veselje dobrega božjega otroka, ki skozi življenje nosi napake, vendar dela dobro. (Kovačnica, 1054)
“Ne spusti me, ne zapusti me”
Povejmo Jezusu, da smo otroci. In kako otroci, majceni in preprosti otroci, trpijo, da bi se povzpeli stopnico više! Na videz tam izgubljajo čas. Končno jim je uspelo. Zdaj pa še ena stopnica. Z rokami in nogami, z zagonom celega telesa dosežejo novo zmagoslavje: še ena stopnica. In znova začnejo. Kakšen napor! Le malo jih še manjka do vrha …, potem pa spodrsljaj … in hopla! … navzdol. Ves obtolčen se ubogi otrok v solzah začne, znova začne vzpenjati …
“Pústi mu, da je zahteven do tebe!”
Bog nas ima rad neskončno bolj, kot imaš ti rad samega sebe … Zato mu pústi, da je zahteven do tebe! (Kovačnica, 813)
“Smo navadni kristjani z običajnim življenjem”
Bog te ne vleče iz tvojega okolja, ne oddaljuje te od sveta, niti od tvojega stanu, niti od tvojih plemenitih človeških ambicij, niti od tvojega poklicnega dela … vendar hoče, da si tam svet! (Kovačnica, 362)
“Za pokornost je potrebna ponižnost”
Kadar moraš ukazovati, ne ponižuj: postopaj rahločutno; spoštuj razum in voljo tistega, ki uboga. (Kovačnica, 727)
“Gospod nas uporablja kakor bakle”
Božji otroci. — Nosilci edinega plamena, ki je zmožen razsvetliti zemeljske poti duš, edinega sijaja, v katerega nikdar ne bo vstopila temačnost, somrak ali zasenčenost. — Gospod nas uporablja kakor bakle, da bi ta luč svetila … Od nas je odvisno, da mnogi ne ostanejo v temi, temveč da stopajo po stezah, ki vodijo do večnega življenja. (Kovačnica, 1)
“Vse lahko in mora voditi k Bogu”
Nujno je razširiti luč Kristusovega nauka. Napravi si zalogo izobrazbe, navdaj se čistih idej, polnosti krščanskega sporočila, da bi lahko kasneje to posredoval drugim. — Ne pričakuj razsvetljenj od Boga, ki nima razloga, da bi ti jih dal, ko pa imaš na razpolago konkretna človeška sredstva: študij, delo. (Kovačnica, 841)
“Pobožni kot otroci”
Ko sem ravnokar premišljeval o svoji bedi, Jezus, sem ti rekel: Pusti se prelisičiti svojemu otroku, kakor tisti predobri očetje, ki v roke svojega otročiča položijo dar, ki si ga od njega želijo prejeti …, saj vejo, da otroci nimajo ničesar. — In kolikšno je potem veselje očeta in veselje otroka, čeprav oboje ostane skrito! (Kovačnica, 195)
“Veselje, mir in vztrajnost na poti”
Dejstvo, da smo božji otroci, nas bo — ponavljam — vodilo k temu, da bomo imeli kontemplativnega duha sredi kakršnihkoli človeških dejavnosti — luč, sol in kvas, zaradi molitve, zaradi mrtvičenja, zaradi verske in strokovne izobraženosti —, tako da bomo uresničevali ta program: kolikor bolj v notranjosti sveta se nahajamo, toliko bolj moramo biti božji. (Kovačnica, 740)
“Molitev kot bitje srca”
Če zares želiš biti spokorna duša — spokorna in vesela —, moraš bolj kot vse drugo braniti svoj dnevni čas molitve — zaupne, velikodušne, neprekinjene molitve — in prizadevati si moraš, da to ne bo kar na vrat na nos, temveč ob določeni uri, če je le mogoče. Ne popuščaj v teh podrobnostih. Bodi suženj tega vsakodnevnega češčenja Boga in zagotavljam ti, da boš čutil nenehno veselje. (Brazda, 994)