Dovoli mi, da te med drugimi spomnim na nekatere očitne znake za pomanjkanje ponižnosti:

— misliti, da je to, kar narediš ali poveš, narejeno ali povedano bolje v primerjavi z drugimi;

— hoteti, da bi bilo vedno po tvojem;

— prepirati se, kadar nimaš prav, ali — kadar imaš prav — vztrajati trmasto in na grob način;

— podajati svoje mnenje, brez da bi te za to vprašali in ne da bi to zahtevala ljubezen;

— prezirati stališče drugih;

— ne gledati na vse svoje darove in dobre lastnosti kot na nekaj sposojenega;

— ne priznati, da si nevreden kakršnekoli časti in spoštovanja, celo zemlje, po kateri hodiš, in stvari, ki jih poseduješ;

— navajati v pogovorih samega sebe kot zgled;

— govoriti slabo o samem sebi, da bi si o tebi ustvarili dobro mnenje ali ti oporekali;

— opravičevati se, kadar te grajajo;

— prikriti voditelju kakšno ponižujočo napako, da ne bi izgubil dobrega mnenja o tebi;

— z zadovoljstvom poslušati, ko te hvalijo, ali se veseliti, ker so o tebi govorili dobro;

— biti žalosten, ker so drugi bolj cenjeni od tebe;

— odklanjati izvrševanje nižjih opravil;

— prizadevati ali želeti si, da bi izstopal;

— v pogovorih namigovati z besedami lastne hvale ali z besedami, ki razkrivajo tvojo poštenost, bistrost ali spretnost, tvoj strokovni ugled …;

— sramovati se, ker nimaš določenih dobrin …