“Z njim sem v času stiske”

Četudi se vse potaplja in končuje, četudi se dogodki strašno neprijetno vrstijo v nasprotju s pričakovanji, se z vznemirjanjem nič ne pridobi. Poleg tega se spomni zaupne prerokove molitve: “Gospod je naš Sodnik, Gospod je naš Zakonodajalec, Gospod je naš Kralj, On nas rešuje.” — Moli jo pobožno, vsak dan, da svoje ravnanje prilagodiš načrtom Previdnosti, ki nas vodi v naše dobro. (Brazda, 855)

Kadar nas zalezuje in na nas preži skušnjava malodušja, nasprotovanja, boja, preganjanja, skušnjava še ene noči v duši, nam psalmist na ustnice in v misli polaga besede: Z njim sem, ko je v stiski. Kaj je moj križ v primerjavi s tvojim, Jezus? Moje praske v primerjavi s tvojimi ranami? Kaj je ob tvoji ogromni, čisti in neskončni ljubezni ta drobna nevšečnost, ki si mi jo Ti naložil na ramena? Srce, vaše in moje, prevzame sveta lakota, ko mu z dejanji izpove, da smo bolni od ljubezni.

Rodi se žeja po Bogu, hrepenenje po tem, da bi razumeli njegove solze, da bi videli njegov nasmeh, njegovo obličje … Po mojem lahko to najbolje izrazimo tako, da z besedami Svetega pisma znova ponovimo: Kakor hrepeni jelen po živih vodah, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog. Duša pa gre naprej potopljena v Boga, pobožanstvena: kristjan postane žejni popotnik, ki približa svoja usta bistremu studencu.

Ob takšni predanosti se vname apostolska gorečnost, vsak dan je večja in to hrepenenje prenaša tudi na druge, kajti dobro se širi samo po sebi. Ni mogoče, da naša uboga narava, ki je tako blizu Bogu, ne bi žarela v koprnenju po tem, da po vsem svetu zaseje veselje in mir, da vse prepoji z odrešilno vodo, ki vre iz odprte Kristusove strani, da vse, kar dela, začne in dokonča iz ljubezni.

Prej sem vam govoril o bolečini, o trpljenju, o solzah. Ni protislovje, če trdim, da je za učenca, ki ljubeče išče Učitelja, okus žalosti, težav in bridkosti zelo drugačen: te izginejo, kakor hitro zares sprejmemo božjo voljo, kadar radovoljno izpolnjujemo njegove zamisli kot zvesti otroci, četudi se zdi, da so živci na meji zloma in da so muke neznosne. (Božji prijatelji, 310-311)