Tudi nas kliče in sprašuje kot Jakoba in Janeza: Potestis bibere calicem, quem ego bibiturus sum? Ali sta pripravljena piti kelih — ta kelih popolne predanosti izpolnjevanju Očetove volje —, ki ga bom izpil jaz? Possumus! Da, pripravljena sva, je Janezov in Jakobov odgovor. Vi in jaz, smo resno pripravljeni v vsem izpolniti voljo našega Očeta Boga? Smo izročili Gospodu vse naše srce, ali pa smo še vedno nagnjeni k sebičnosti, k našim koristim, udobju, samoljubju? Je še kaj, kar ne ustreza nam kot kristjanom in ne dopusti, da bi se očistili? Danes imamo priložnost, da se poboljšamo.
Najprej moramo biti prepričani, da nam Jezus sam postavlja ta vprašanja. On sprašuje, ne jaz. Jaz si še samemu sebi ne bi upal zastaviti teh vprašanj. Glasno nadaljujem s svojo molitvijo in vi, vsak izmed nas, v svoji notranjosti priznava Gospodu: Gospod, kako nevreden sem! Tolikokrat sem bil strahopeten! Koliko napak! Ob tej priliki pa ob oni, tu in tam. Lahko celo vzkliknemo: še dobro, Gospod, da me je podpirala tvoja roka, saj sem zmožen vseh podlosti. Ne spusti me, ne zapusti me, vedno ravnaj z mano kot z otrokom. Naj bom močan, pogumen, trden. Vendar pomagaj mi kot neizkušenemu bitju; vodi me za roko, Gospod, in tvoja Mati naj bo tudi ob meni in naj me varuje. In tako — possumus! — bomo zmogli, bomo zmožni imeti Tebe za vzor. (Jezus prihaja mimo, 15)