Običajno pogosto pravim, da v teh trenutkih pogovora z Jezusom, ki nas vidi in nas posluša iz tabernaklja, ne moremo zapasti v nekakšno neosebno molitev. Da bi premišljevali na tak način, da se bo takoj vzpostavil dialog z Gospodom — ni potreben hrup besed — moramo priti ven iz anonimnosti, se postaviti v njegovo navzočnost takšni, kakršni smo, ne da bi se skrivali v množici, ki napolnjuje cerkev, ali se razlezli v vrsti praznega besedičenja, ki ne izvira iz srca, temveč kvečjemu iz navade brez vsebine.

Zato sedaj dodajam, da mora biti tudi tvoje delo osebna molitev, da se mora spremeniti v véliki pogovor z našim nebeškim Očetom. Če iščeš posvečevanje v in preko tvoje poklicne dejavnosti, se boš nujno moral potruditi, da se bo spremenila v molitev brez anonimnosti. Ta tvoja prizadevnost prav tako ne sme zapasti v enolično tèmo rutinskega in neosebnega dela, saj bi v istem trenutku umrla božanska privlačnost, ki poživlja tvoja vsakdanja opravila. (Božji prijatelji, 64)