Nekega dne — nočem posploševati, odpri svoje srce Gospodu in povej mu svojo zgodbo —, ti je morda prijatelj, navaden kristjan, kot si sam, odkril globoko, novo obzorje, ki je istočasno staro kot evangelij. Predlagal ti je, da bi si resno prizadeval hoditi za Jezusom, da bi bil apostol apostolov. Morda si takrat izgubil mir in ga nisi ponovno našel, dokler nisi svobodno, zato ker se ti je tako zahotelo — kar je nadvse nadnaravni razlog —, rekel Bogu da. In objelo te je silno in nenehno veselje, ki izgine le takrat, ko se oddaljiš od Njega.

Nerad govorim o izbranih ali privilegiranih. Ampak Kristus je tisti, ki govori, ki izbira. To je govorica Svetega pisma: elegit nos in ipso ante mundi constitutionem — pravi sveti Pavel — ut essemus sancti. Še pred stvarjenjem sveta nas je izvolil, da bi bili sveti. Vem, da se zaradi tega ne boš prevzel, in tudi ni razlog, da bi se imel za kaj več. Ta izvolitev, bistvo klica, mora biti temelj tvoje ponižnosti. Mar postavljajo spomenike čopičem slikarskega mojstra? Služili so, da so nastale umetnine, a zasluge so mojstrove. Mi, kristjani, smo samo orodje Stvarnika sveta, Odrešenika vseh ljudi. (Jezus prihaja mimo, 1)