Molitev: ljubeč pogovor z Jezusom

Vedno sem kristjanovo molitev razumel kot ljubeč pogovor z Jezusom, ki se ne sme prekiniti niti v trenutkih, ko smo fizično daleč od tabernaklja, kajti vse naše življenje je sestavljeno iz stihov človeške ljubezni na božji način …, ljubimo pa lahko vedno. (Kovačnica, 435)

Naj v našem dnevu ne manjka nekaj trenutkov, posebej namenjenih druženju z Bogom, ko k Njemu povzdignemo naše misli, ne da bi se morale besede pojaviti na ustnicah, saj pojejo v srcu. Posvetimo tej normi pobožnosti zadosten čas; ob določeni uri, če je mogoče. Pred tabernakljem, tako da spremljamo njega, ki je tam ostal iz ljubezni. če ne gre drugače, pa kjerkoli, kajti naš Bog je na nedoumljiv način navzoč v naši duši v milosti. Vendar ti vseeno svetujem, da greš v kapelo, kadar le moreš (…).

Če hoče, lahko vsak izmed vas najde svojo lastno pot za ta razgovor z Bogom. Ni mi všeč govoriti o metodah niti o receptih, ker nikoli nisem bil prijatelj tega, da bi kogarkoli spravljal v kalup; vsakogar sem poskušal spodbujati, da se približa Gospodu, ob spoštovanju vsake duše, kakršna je, s svojimi lastnimi značilnostmi. Prosite ga, naj položi svoje načrte v naše življenje: ne le v razum, ampak v notranjost srca in v vse naše zunanje delovanje. Zagotavljam vam, da si boste na ta način prihranili velik del neprijetnosti in težav sebičnosti, in začutili boste moč za širjenje dobrega v vaši okolici. Koliko težav izgine, ko se notranje postavimo zelo blizu temu našemu Bogu, ki nikoli ne zapusti! V različnih odtenkih se obnavlja ta Jezusova ljubezen do njegovih najbližjih, do bolnikov, do hromih, ki sprašuje: »Kaj ti je?« »Stvar je v tem, da …« In takoj se pojavi razsvetljenje ali pa vsaj sprejemanje in mir.

Ko te vabim k tej zaupnosti z Učiteljem, imam v mislih predvsem tvoje osebne težave, kajti večina ovir za našo osebno srečo se rodi iz bolj ali manj prikritega napuha. Pripisujemo si izjemno vrednost, izredno dobre lastnosti; in ko drugi tega ne ocenjujejo tako, se čutimo ponižane. To je dobra priložnost, da se zatečemo k molitvi in se popravimo, z gotovostjo, da ni nikoli prepozno za spreminjanje smeri. (Božji prijatelji, 249)