Dosegel boš svetost, če imaš ljubezen, če znaš delati to, kar ugaja drugim in ne žali Boga, čeprav ti je to težko storiti. (Kovačnica, 556)

Vi in jaz smo del Kristusove družine, kajti pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje, v hvalo veličastva njegove milosti. Ta zastonjska izbira, ki smo jo prejeli od Gospoda, nam označuje jasno določen cilj — osebno svetost, kot nam vztrajno ponavlja sveti Pavel: Haec est voluntas Dei: sanctificatio vestra, to je božja volja: vaše posvečevanje. Zatorej ne pozabimo: v Učiteljevi staji smo, da bi osvojili ta vrh. (…)

Cilj, ki vam ga predlagam, oziroma bolje rečeno, ki ga Bog kaže vsem, ni nek privid ali nekakšen nedosegljiv ideal: lahko bi vam pripovedoval o tolikih konkretnih primerih navadnih žensk in moških, kakor vi in jaz, ki so našli Jezusa, ki prihaja mimo quasi in occulto po navidez popolnoma običajnih razpotjih, in odločili so se, da mu sledijo, tako da z ljubeznijo objamejo križ vsakega dne. V tem obdobju splošnega razkroja, vdajanja v usodo in malodušja, ali pa razpuščenosti in anarhije, se mi zdi še bolj aktualno tisto preprosto in globoko prepričanje, ki me je že na začetku mojega duhovniškega dela in vselej použivalo v želji, da bi vsemu človeštvu sporočil: te svetovne krize so krize svetnikov. (Božji prijatelji, 2-4)