Katoličani moramo hoditi skozi življenje kot apostoli: z božjo lučjo, z božjo soljo. Brez strahu, naravno, toda s takšnim notranjim življenjem, tako zedinjeni z Gospodom, da bomo svetili, da bomo pregnali pokvarjenost in temo, da bomo ljudem delili sadove vedrosti in učinkovitosti krščanskega nauka. (Kovačnica, 969)
V trenutkih splošne zmedenosti, ko kličeš h Gospodu zaradi duš — ki so njegove! —, se zdi, kot da te ne bi slišal, kot bi bil gluh za tvoje klice. Celo pomisliš, da je tvoje apostolsko delo zaman.
— Ne skrbi! Še naprej delaj z istim veseljem, z istim zagonom, z isto gorečnostjo. — Dovôli, da vztrajam pri tem: kadar delamo za Boga, ni nič nerodovitno! (Kovačnica, 978)
Otrok moj, vsa morja tega sveta so naša, in tam, kjer je ribolov težavnejši, je tudi bolj potreben. (Kovačnica, 979)
S svojim naukom kot dober kristjan, s svojim celovitim življenjem in s svojim dobro dokončanim delom moraš pri opravljanju svojega poklica, pri izpolnjevanju svojih dolžnosti dajati dober zgled ljudem okrog sebe: svojim sorodnikom, svojim prijateljem, kolegom, sosedom, učencem … — Ne moreš biti šušmar. (Kovačnica, 980)