Vi in jaz smo del Kristusove družine, kajti pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje, v hvalo veličastva njegove milosti. (…)

Cilj, ki vam ga predlagam, oziroma bolje rečeno, ki ga Bog kaže vsem, ni nek privid ali nekakšen nedosegljiv ideal: lahko bi vam pripovedoval o tolikih konkretnih primerih navadnih žensk in moških, kakor vi in jaz, ki so našli Jezusa, ki prihaja mimo quasi in occulto po navidez popolnoma običajnih razpotjih, in odločili so se, da mu sledijo, tako da z ljubeznijo objamejo križ vsakega dne. V tem obdobju splošnega razkroja, vdajanja v usodo in malodušja, ali pa razpuščenosti in anarhije, se mi zdi še bolj aktualno tisto preprosto in globoko prepričanje, ki me je že na začetku mojega duhovniškega dela in vselej použivalo v želji, da bi vsemu človeštvu sporočil: te svetovne krize so krize svetnikov.

Notranje življenje: to je zahteva klica, ki ga je Učitelj položil v duše vseh. Biti moramo sveti — povedano s pristnim pregovorom iz moje dežele — ne da bi nam zmanjkalo niti za las, torej popolnoma; zares kristjani, pravi kristjani, ki jih je mogoče razglasiti za svetnike; če ne, smo propadli kot učenci edinega Učitelja. Razen tega nam Bog, ko se je ozrl na nas in nam podelil svojo milost, da bi se borili za pridobitev svetosti sredi sveta, nalaga tudi obveznost apostolata. (Božji prijatelji, 2-5)