Teologalna ljubezen je prav gotovo najvišja krepost; čistost pa je sredstvo sine qua non, neobhodno potreben pogoj, da bi dosegli ta notranji dialog z Bogom. In kadar je ne ohranjamo, kadar se ne borimo zanjo, sčasoma postanemo slepi: ne vidimo ničesar, kajti posvetni človek ne sprejema tega, kar je od Božjega Duha.
Mi hočemo gledati s čistimi očmi, saj nas spodbuja Učiteljev nauk: Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali. Cerkev je te besede vedno predstavljala kot povabilo k čistosti. Sveti Janez Zlatousti piše: »Zdravo srce ohranjajo tisti, ki imajo popolnoma čisto vest ali tisti, ki ljubijo čistost. Nobena druga krepost ni tako zelo pomembna, da bi lahko gledali Boga.« (Božji prijatelji, 175)