“Gospod, saj ne znam moliti!”

Pisal si mi: “Moliti pomeni govoriti z Bogom. Ampak, o čem?” — O čem? O Njem, o tebi: veselje, žalost, uspehi, porazi, plemenita hrepenenja, vsakodnevne skrbi ... slabosti! Zahvale in prošnje, ljubezen in zadoščevanje. Z dvema besedama: spoznavati Njega in sebe. Biti z Njim! (Pot, 91)

Kako moliti? Brez strahu pred zmoto si drznem trditi, da obstaja mnogo načinov molitve, neskončno, bi lahko rekel. Toda jaz bi si za vse nas želel pristne molitve božjih otrok, ne besedičenja hinavcev, ki bodo morali od Jezusa slišati: Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, ki mi pravi: Gospod, Gospod. Tisti, ki jih žene hinavstvo, lahko morda dosežejo »hrup molitve,« je zapisal sv. Avguštin, »ne pa njenega glasu, kajti tam manjka življenje« in ni prizadevanja za izpolnjevanje Očetove volje. Naj bo naše vzklikanje Gospod! združeno z učinkovito željo po tem, da spreminjamo v stvarnost te notranje vzgibe, ki jih Sveti Duh zbuja v naši duši. (…)

Nikoli se nisem in se z božjo milostjo tudi nikoli ne bom utrudil govoriti o molitvi. Ko so okrog leta 1930 k meni, mlademu duhovniku, prihajali najrazličnejši ljudje — študentje, delavci, zdravi in bolni, bogati in revni, duhovniki in laiki — ki so skušali pobližje spremljati Gospoda, sem jim vselej svetoval: molíte. In če mi je kdo odvrnil: Ne vem niti, kako začeti, sem mu predlagal, naj se postavi v Gospodovo navzočnost in mu pokaže svoj nemir, svojo stisko, prav s to tožbo: Gospod, saj ne znam! In mnogokrat se je v tistih ponižnih zaupnostih uresničila intimnost s Kristusom, vztrajno druženje z Njim. (Božji prijatelji, 243-244)

Prejemanje besedil po elektronski pošti

email