V Cerkvi vlada enakost: po prejemu krsta smo vsi enaki, ker smo otroci istega Boga, našega Očeta. Z vidika tega, da smo kristjani, ni nikakršne razlike med papežem in med zadnjim, ki se je pridružil Cerkvi. Toda ta skrajna enakost ne vključuje možnosti, da bi spremenili zgradbo Cerkve, tisto kar je določil Kristus. Po izrecni božji volji imamo različnost funkcij, ki pomeni tudi različno usposobljenost, neizbrisni "pečat", ki ga zakrament svetega reda podeljuje posvečenim nosilcem službe. Na vrhu te ureditve je Petrov naslednik, skupaj z njim in pod njim pa vsi škofje: imajo trojno poslanstvo posvečevanja, vodenja in učenja.

Dovolite mi, da trmasto vztrajam: verske resnice se ne določajo z večinskim glasovanjem, ampak sestavljajo zaklad — "depositum fidei" —, ki ga je Kristus izročil vsem vernikom ter ga glede pojasnjevanja in pooblaščenega učenja zaupal učiteljstvu Cerkve.

Zmotno bi bilo misliti, da bi bilo zaradi tega, ker so ljudje morda pridobili več zavedanja o vezeh solidarnosti, ki jih vežejo med seboj, treba spremeniti zgradbo Cerkve, da bi jo prilagodili različnim obdobjem. Časovna obdobja ne pripadajo ljudem, pa naj bodo cerkveni ali ne; čas je od Boga, ki je Gospodar zgodovine. In Cerkev lahko daje dušam odrešenje samo, če ostane zvesta Kristusu v svoji zgradbi, v svojih dogmah in v svoji morali (Ljubiti Cerkev; Palabra, 1986, str. 58-59)