“Oče, kako lahko prenašate te smeti?” si me skrušeno vprašal po spovedi.

— Molčal sem in si mislil, če te tvoja ponižnost navaja, da se počutiš tako — smeti, kup smeti! —, bomo iz vse te tvoje bede še lahko naredili nekaj velikega. (Pot, 605)

Kako majhna je tvoja ljubezen do Boga, če se predaš brez boja, ker ne gre za velik greh! (Pot, 328)

Spet pri tvojih starih norostih! … Potem pa, ko se vrneš, se znajdeš brez veselja, ker ti manjka ponižnosti.

Zdi se, da trmasto nočeš spoznati drugega dela prilike o izgubljenem sinu in si še vedno navezan na revno srečo, ki jo prinašajo rožiči. Domišljavo ranjen zaradi svoje krhkosti se ne odločiš prositi odpuščanja in se ne zavedaš, da te, če se ponižaš, čaka radostni sprejem tvojega Očeta Boga, praznovanje zaradi tvoje vrnitve in tvojega ponovnega začetka. (Brazda, 65)