Pripeljal vas bom nazaj iz izgnanstva, kjerkoli že ste. Sužnosti se osvobodimo z molitvijo: čutimo se svobodne, na krilih svatovske pesmi zaljubljene duše, s pesmijo o ljubezni, ki v nas spodbuja željo, da se ne bi ločili od Boga. Nov način stopanja po zemlji, božanski, nadnaraven, čudovit način. Ob spominu na mnoge španske pisatelje šestnajstega stoletja bomo morda sami želeli okušati besede: Živim, ker ne živim več: kajti v meni živi Kristus!

Radovoljno sprejemamo potrebo po tem, da mnogo let delamo na tem svetu, kajti Jezus ima tu spodaj malo prijateljev. Ne odklanjajmo obveznosti, da živimo, da se iztrošimo — dodobra iztisnjeni — v služenju Bogu in Cerkvi. Na tak način, v svobodi: in libertatem gloriae filiorum Dei, qua libertate Christus nos liberavit; s svobodo božjih otrok, ki nam jo je zaslužil Jezus Kristus, ko je umrl na lesu križa.

Mogoče je, da se bodo že na začetku dvignili oblaki prahu in da bodo sovražniki našega posvečevanja uporabili tako silno in tako spretno pripravljeno tehniko psihološkega terorizma — tehniko zlorabe oblasti — da bodo v svojo nesmiselno smer potegnili celo ljudi, ki so dolgo časa vzdrževali drugačno, razumljivejšo in pravilnejšo držo. In četudi njihov glas zveni kot počen zvonec, ki ni bil ulit iz dobre

kovine in je precej drugačen od pastirjevega žvižga, zlorabljajo besedo, ki je eden od najdragocenejših darov, ki jih je človek prejel od Boga, prelepo darilo za izražanje vzvišenih misli ljubezni in prijateljstva z Gospodom in njegovimi ustvarjeninami, vse do te mere, da postane razumljivo, zakaj sveti Jakob o jeziku pravi, da je to svet krivice. Povzroči lahko ogromno škode: laži, obrekovanje, sramotenje, prevare, žalitve, izkrivljeno govoričenje. (Božji prijatelji, 297-298)