Tisti prvi apostoli — rad se jim priporočam —, niso bili, s človeškega gledišča, nič posebnega. Glede družbenega položaja so bili vsi — razen Mateja, ki si je gotovo dobro služil kruh in je vse zapustil, ko ga je Jezus za to prosil — ribiči. Živeli so iz dneva v dan. Ponoči so lovili, da so se lahko preživljali.

A položaj v družbi ni odločilen. Niso bili izobraženi niti ne posebno inteligentni, vsaj kar se nadnaravnega tiče. Še najbolj preprosti zgledi in primerjave so jim delali preglavice in so prihajali k Učeniku: Domine, edissere nobis parabolam. Gospod, razloži nam priliko. Ko Jezus s prispodobo poveže kvas in farizeje, zmotno razumejo, da jim očita, ker niso vzeli kruha s seboj.

Ubogi, neuki. Tudi ne preprosti, odkriti. V svoji omejenosti so častihlepni. Velikokrat se prepirajo, kdo bo največji, ko bo — po njihovem prepričanju —, Kristus ustanovil na zemlji trajno Izraelovo kraljestvo. Razpravljajo in razgrevajo se ob vzvišenem trenutku, ko se pričenja Jezusovo žrtvovanje za človeštvo: v intimnosti zadnje večerje.

Vere, prav malo. Sam Jezus jim to pove. Videli so mrtve vstajati, ozdravljanje vsakovrstnih bolezni, pomnožitev kruha in rib, pomiritev viharja, izganjanje hudih duhov. (…)

So se ti neverni možje morda odlikovali po svoji ljubezni do Kristusa? Nedvomno so ga ljubili. Vsaj v besedi. (…) To so navadni možje, z napakami, s slabostmi, večji v besedah kot v dejanjih. Kljub temu jih Jezus pokliče, da jih naredi za ribiče ljudi, soodrešenike, skrbnike božje milosti. (Jezus prihaja mimo, 2)