Dovoli mi, da te med drugimi spomnim na nekatere očitne znake za pomanjkanje ponižnosti:
— misliti, da je to, kar narediš ali poveš, narejeno ali povedano bolje v primerjavi z drugimi;
— hoteti, da bi bilo vedno po tvojem;
— prepirati se, kadar nimaš prav, ali — kadar imaš prav — vztrajati trmasto in na grob način;
— podajati svoje mnenje, brez da bi te za to vprašali in ne da bi to zahtevala ljubezen;
— prezirati stališče drugih;
— ne gledati na vse svoje darove in dobre lastnosti kot na nekaj sposojenega;
— ne priznati, da si nevreden kakršnekoli časti in spoštovanja, celo zemlje, po kateri hodiš, in stvari, ki jih poseduješ;
— navajati v pogovorih samega sebe kot zgled;
— govoriti slabo o samem sebi, da bi si o tebi ustvarili dobro mnenje ali ti oporekali;
— opravičevati se, kadar te grajajo;
— prikriti voditelju kakšno ponižujočo napako, da ne bi izgubil dobrega mnenja o tebi;
— z zadovoljstvom poslušati, ko te hvalijo, ali se veseliti, ker so o tebi govorili dobro;
— biti žalosten, ker so drugi bolj cenjeni od tebe;
— odklanjati izvrševanje nižjih opravil;
— prizadevati ali želeti si, da bi izstopal;
— v pogovorih namigovati z besedami lastne hvale ali z besedami, ki razkrivajo tvojo poštenost, bistrost ali spretnost, tvoj strokovni ugled …;
— sramovati se, ker nimaš določenih dobrin … (Brazda, 263)