Med številnimi svati na eni izmed tistih glasnih podeželskih svatb, kamor so prišli gostje iz različnih vasi, opazi Marija, da zmanjkuje vina (prim. Jn 2, 3). Le ona to opazi in to nemudoma. Kako domači se nam zdijo dogodki iz Kristusovega življenja! Kajti božja veličina sobiva z običajnim, z vsakdanjim. Ženi in pozorni gospodinji je lastno, da opazi kakšno pomanjkljivost, da se posveča tistim majhnim podrobnostim, ki naredijo človeško življenje prijetno. Tako je delala Marija.
— Karkoli vam reče, storite (Jn 2, 5).
Implete hydrias (Jn 2, 7), napolnite vrče, in čudež se zgodi. Tako, tako preprosto. Povsem običajno. Oni izpolnjujejo svojo dolžnost. Voda je bila pri roki. In to je prvo razodetje Gospodovega božanstva. Tisto najbolj navadno se spremeni v nekaj izrednega, nadnaravnega, kadar ohranjamo dobro voljo, da bi ustregli temu, kar Bog od nas pričakuje.
Gospod, tvojim velikodušnim rokam želim prepustiti skrb za vse, kar je moje. Naša Mati — tvoja Mati! — ti sedaj, tako kot v Kani, govori na uho: nimajo! …
Če je naša vera slabotna, se zatecimo k Mariji. Zaradi čudeža na svatbi v Kani, ki ga je Kristus storil na prošnjo svoje Matere, so njegovi učenci verovali vanj (Jn 2, 11). Naša Mati vedno posreduje pri svojem Sinu, da bi nam ustregel in se nam pokazal, tako da bi mogli izpovedati: Ti si božji Sin.
— Daj mi, o Jezus, tisto vero, ki si jo resnično želim. Mati moja in Gospa moja, presveta Marija, daj, da bi veroval! (Sveti rožni venec, Svetli del, 2. skrivnost)