“Kako naj te slišijo?”

Nahajaš se v veliki nevarnosti, da bi ti bilo dovolj, če živiš — ali pa misliš, da moraš živeti — kot “priden otrok”, ki stanuje v urejeni hiši, brez težav, ki ne pozna drugega kot srečo. To je karikatura nazareškega doma: Kristus, ker je prinesel srečo in red, je šel ven in širil te zaklade med moške in ženske vseh časov. (Brazda, 952)

Zelo razumljivo se mi zdi tvoje hrepenenje, da bi vse človeštvo spoznalo Kristusa. Vendar začni pri odgovornosti, da rešiš duše ljudi, ki živijo ob tebi, da posvečuješ vsakega izmed svojih tovarišev pri delu ali študiju … — To je glavno poslanstvo, ki ti ga je Gospod zaupal. (Brazda, 953)

Obnašaj se, kot da bi bilo od tebe, izključno od tebe, odvisno vzdušje v okolju, kjer delaš: delavno, veselo vzdušje, polno božje navzočnosti in nadnaravnega pogleda.

— Ne razumem tvoje brezvoljnosti. Če zadeneš ob nekoliko težavnejšo skupino kolegov — ki je morda postala težavna zaradi tvojega zanemarjanja —, se narediš nevednega, se potuhneš in si misliš, da so mrtva teža, balast, ki nasprotuje tvojim apostolskim načrtom, da te ne bodo razumeli …

— Kako naj te slišijo, če poleg tega, da jih imaš rad in jim služiš s svojo molitvijo in mrtvičenjem, z njimi tudi ne govoriš? …

— Koliko presenečenj te čaka tistega dne, ko se boš odločil spregovoriti z enim, z drugim in še z enim več! Poleg tega, če se ne spremeniš, bodo lahko po pravici s prstom pokazali nate in vzkliknili: »Hominem non habeo!« — Nikogar nimam, ki bi mi pomagal! (Brazda, 954)