Izprašaj se: počasi, pogumno. — Ali ni res, da tvoja neupravičena — neupravičena, navidez — slaba volja in žalost izhajata iz tvojega pomanjkanja odločnosti, da bi pretrgal tanke, a “resnične” vezi, ki ti jih je tvoje poželenje premeteno in zvijačno nadelo? (Pot, 237)

Svoje spraševanje vesti vedno končaj z obujanjem ljubezni — bolečine iz ljubezni —: zase, za vse grehe ljudi ... — In premišljuj o očetovski skrbi Boga, ki je odstranil ovire, da se ne bi spotaknil čeznje. (Pot, 246)

Obstaja sovražnik notranjega življenja, majhen, neumen; toda na žalost zelo učinkovit: zanemarjanje truda pri spraševanju vesti. (Kovačnica, 109)

Ne čakaj na starost, da postaneš svet: to bi bila velika zmota!

— Začni zdaj, resno, veselo, zadovoljno, preko svojih obveznosti, preko svojega dela, preko vsakdanjega življenja …

Ne čakaj na starost, da postaneš svet, kajti poleg dejstva, da je — ponavljam — to velika zmota, ne veš, ali jo boš dočakal. (Kovačnica, 113)