Ob klicu k celotni, popolni izročitvi brez omahovanja, se mnogokrat upiramo z neko lažno skromnostjo, kakor je bila Petrova … Ko bi le bili tudi srčni ljudje, kot apostol! Peter ne dovoli nikomur, da bi Jezusa ljubil bolj kot on. Ta ljubezen vodi do takšnega odziva: Tukaj sem! Umij mi roke, glavo, noge! Popolnoma me očisti, saj se hočem izročiti Tebi brez zadržkov. (Brazda, 266)
Čas se je dopolnil in božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju (Mr 1, 15).
Vse ljudstvo je prihajalo k njemu in jih je učil (Mr 2, 13).
Jezus vidi na obali čolne in stopi v enega izmed njih. S kakšno naravnostjo Jezus stopi v čoln vsakega izmed nas!
Kadar se približaš Gospodu, pomisli, da je vedno zelo blizu tebe, v tebi: regnum meum intra vos est (Lk 17, 21). Našel ga boš v svojem srcu.
Kristus mora kraljevati najprej v naši duši. Da bi On kraljeval v meni, potrebujem njegovo obilno milost: samo tako se bo vse, do zadnjega utripa, do zadnjega diha, do najneznatnejšega pogleda, do najbolj običajne besede, do najosnovnejšega občutka, spremenilo v hozano mojemu Kristusu Kralju.
Duc in altum. — Na globoko! — Preženi pesimizem, ki te dela strahopetnega. Et laxate retia vestra in capturam — in vrzi svoje mreže za lov.
Zaupati moramo tem Gospodovim besedam: stopiti v čoln, zgrabiti za vesla, dvigniti jadra ter se zagnati v to morje sveta, ki nam ga Kristus izroča kot dediščino.
Et regni eius non erit finis. — Njegovemu kraljestvu ne bo konca!
— Ali te ne veseli delati za takšno kraljestvo? (Sveti rožni venec, Svetli del, 3. skrivnost)