Kakšno spoštovanje, kakšno čast, kakšno ljubezen moramo občutiti do ene same duše ob dejstvu, da jo Bog ljubi kot nekaj svojega! (Kovačnica, 34)
Ob navidezni brezplodnosti apostolata te napadajo prvi valovi malodušja, ki jih tvoja vera trdno zavrača … — Toda ali se zavedaš, da potrebuješ več vere, ponižne, žive, dejavne.
Ti, ki si želiš, da se duše zveličajo, zavpij kot oče tistega bolnega dečka, ki ga je obsedel hudič: »Domine, adiuva incredulitatem meam!« — Gospod, pomagaj moji neveri!
Ne dvomi, čudež se bo ponovil. (Kovačnica, 257)