“Gospod, ne znam moliti!”

Če zares želiš biti spokorna duša — spokorna in vesela —, moraš bolj kot vse drugo braniti svoj dnevni čas molitve — zaupne, velikodušne, neprekinjene molitve — in prizadevati si moraš, da to ne bo kar na vrat na nos, temveč ob določeni uri, če je le mogoče. Ne popuščaj v teh podrobnostih. Bodi suženj tega vsakodnevnega češčenja Boga in zagotavljam ti, da boš čutil nenehno veselje. (Brazda, 994)

Ko vidim, kako si nekateri zamišljajo življenje pobožnosti, odnos kristjana z njegovim Gospodom, ter mi predstavijo to neprijetno, teoretično in formalno podobo, v kateri kar mrgoli obrazcev brez duše, ki imajo raje anonimnost kakor oseben, prijateljski pogovor z našim Očetom Bogom — pristna ustna molitev namreč nikoli ni anonimna — se spomnim na tisti Gospodov nasvet: Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili. Ne postanite jim podobni, saj vaš Oče ve, česa potrebujete, preden ga prosite. In eden od cerkvenih očetov pravi: »Mislim, da nam Kristus zapoveduje, naj se izognemo dolgim molitvam, vendar ne časovno dolgim, temveč neskončni množici besed … Gospod sam nam je dal zgled vdove, ki je z močjo vztrajne prošnje premagala odpor krivičnega sodnika. Pa še drugi zgled tistega zoprneža, ki je prišel ob neprimernem času, sredi noči, in je bolj zaradi trmastega vztrajanja kot pa zaradi prijateljstva dosegel, da je njegov prijatelj vstal iz postelje (prim. Lk 11,5-8; 18,1-8). S tema dvema zgledoma nam naroča, naj vztrajno prosimo, a brez sestavljanja neskončnih molitev, temveč tako, da mu preprosto povemo svoje potrebe.«

Kakorkoli že, če se vam na začetku vaše osebne molitve ne bo uspelo osredotočiti na pogovor z Bogom, če boste hladni in bo videti, da glava ni sposobna izraziti niti ene same misli, ali pa vaša čustva ostajajo neobčutljiva, vam svetujem enako, kar sem sam poskušal storiti v takih trenutkih: postavite se v navzočnost vašega Očeta in mu recite vsaj: Gospod, ne znam moliti, nič mi ne pride na misel, o čemer bi ti lahko govoril …! In bodite prepričani, da ste v istem trenutku pričeli moliti. (Božji prijatelji, 145)