“Delo je človekova začetna poklicanost”

Delo je človekova začetna poklicanost, je božji blagoslov in obžalovanja vredno se motijo tisti, ki ga jemljejo kot kazen. Gospod, najboljši izmed očetov, je prvega človeka postavil v raj, »ut operaretur« — da bi delal. (Brazda, 482)

Človek je — in tega si nisem izmislil jaz — od začetka svojega stvarjenja moral delati. Dovolj je, da odpremo prve strani Svetega pisma in preberemo: še preden je greh vstopil v človeštvo, kot posledica te žalitve pa tudi smrt, trpljenje in beda je Bog izoblikoval Adama iz zemeljske prsti ter zanj in za njegove potomce ustvaril ta tako lepi svet, ut operaretur et custodiret illum, da bi ga obdeloval in varoval.

Zato se moramo prepričati, da je delo čudovita resničnost, ki nam je naložena kot neizprosen zakon, ki smo mu vsi na tak ali drugačen način podvrženi, čeprav se nekateri poskušajo izmuzniti. Dobro si zapomnite: ta obveznost ni nastala kot nasledstvo izvirnega greha, niti ni omejena na iznajdbo modernega časa. Delo je nujno potrebno sredstvo, ki nam ga Bog zaupa tukaj na zemlji, z njim zapolnjuje naše dneve in nas naredi deležne njegove ustvarjajoče moči, da bi se lahko preživljali in hkrati spravljali pridelek za večno življenje: človek se rodi za delo, kakor ptica za letenje.

Rekli mi boste, da je od takrat minilo že mnogo stoletij in da le redki še razmišljajo na tak način; da se večina navduši — če sploh — zaradi najrazličnejših razlogov: nekateri zaradi denarja, drugi zato, da preživljajo družino; spet drugi zato, da bi dosegli določen položaj v družbi, da bi razvili svoje sposobnosti, da bi zadostili svojim neurejenim strastem, da bi prispevali k družbenemu napredku. Na splošno se soočajo s svojim delom kot z neko potrebo, ki se ji ni mogoče izogniti.

Pred tem nizkim, sebičnim, pozemskim načinom gledanja se morava ti in jaz spomniti ter spomniti tudi druge, da smo Božji otroci, ki jim je naš Oče namenil enako povabilo kakor tistim osebam iz evangeljske prilike: Sin, pojdi danes delat v vinograd. Zagotavljam vam, da če si bomo vsak dan prizadevali gledati na naše osebne obveznosti kakor na božji poziv, se bomo naučili dokončati delo z največjo človeško in nadnaravno popolnostjo, ki smo je sposobni. (Božji prijatelji, 57)