“Bratski opomin”

Praksa bratskega opomina — katerega jedro je evangeljsko — je dokaz nadnaravne ljubezni in zaupanja. Bodi hvaležen, kadar ga prejmeš, in ne opuščaj tega dejanja do tistih, ki živijo ob tebi. (Kovačnica, 566)

Bodite razumni in vedno delujte s preprostostjo, ki je značilna za dobrega Božjega otroka. Bodite naravni v govorjenju in v delovanju. Problemom pridite do dna, ne ostajajte na površini. Glejte, že vnaprej je potrebno vzeti v zakup to, da bo neprijetno vam in drugim, če si zares želimo sveto in pravično izpolnjevati naše krščanske dolžnosti.

Ne skrivam vam, da je takrat, ko moram koga popraviti ali sprejeti odločitev, ki bo koga prizadela, hudo tudi meni, prej, medtem in potem, pa nisem sentimentalnež. Tolaži me misel na to, da samo zveri ne jokajo: jokamo ljudje, Božji otroci. Popolnoma razumem, da je v določenih trenutkih gotovo tudi vam neprijetno, če se trudite zvesto izpolnjevati svojo nalogo. Ne pozabite, da je bolj udobno — toda to je napačna pot — če se za vsako ceno izogibamo trpljenju z izgovorom, da nočemo prizadeti bližnjega. V takšnem izmikanju se pogosto skriva sramoten beg pred lastno bolečino, kajti nekoga resno opomniti navadno ni prijetno. Otroci moji, spomnite se, da je pekel poln zaprtih ust. (…)

Ko zdravnik zdravi rano, jo najprej dobro očisti, tudi precej okrog nje. Dobro ve, da boli; toda če bi opustil ta del, bi kasneje bolelo še bolj. Takoj nato uporabi razkužilo: skeli — peče, kakor pravimo v moji deželi — a kljub temu mu ne ostane drugega, kot da ga uporabi, da se rana ne vname.

Očitno je, da je za telesno zdravje potrebno ukrepati na tak način, čeprav gre samo za nepomembne praske. Zato bodite pri velikih stvareh glede zdravja duše — najpomembnejših rečeh v človekovem življenju — pozorni, če je treba kaj očistiti, če je potrebno kaj izrezati, če je treba obrusiti ali razkužiti, če je potrebno trpeti! Razumnost zahteva, da ukrepamo tako ter da se ne izogibamo tej dolžnosti, kajti če bi se izmikali, bi s tem izkazali nepremišljenost in celo hud prekršek zoper pravičnost in srčnost. (Božji prijatelji, 160-161)