Ne dvomite, otroci moji, kakršenkoli beg od poštenega vsakdanjega življenja je za vas, može in žene sveta, v nasprotju z voljo Boga.

Nasprotno pa morate sedaj ― v novi luči ― razumeti, da vas Bog kliče, da mu služite v in preko družbenih, materialnih, časnih dejavnosti človeškega življenja: v laboratoriju, v operacijski sobi v bolnišnici, v vojašnici, na univerzi, v tovarni, v delavnici, na polju, ob družinskem ognjišču ter na vsem neizmernem obzorju dela nas Bog čaka vsak dan. Dobro si zapomnite: v najbolj običajnih situacijah je skrito nekaj svetega, božjega, kar mora vsak izmed vas odkriti.

Tistim študentom in delavcem, ki so v tridesetih letih prihajali k meni, sem pogosto govoril, da morajo znati materializirati duhovno življenje. Tako sem jih hotel odvrniti od skušnjave, tako pogoste takrat kot sedaj, da bi živeli nekakšno dvojno življenje: notranje življenje, življenje odnosa z Bogom na eni strani; na drugi pa od tega ločeno in drugačno družinsko, poklicno in družbeno življenje, polno drobnih zemeljskih stvarnosti.

Ne, otroci moji! Ne more biti dvojnega življenja, ne moremo biti kot shizofreniki, če hočemo biti kristjani. Obstaja le eno samo življenje, iz mesa in duha, in to mora biti ― na duši in na telesu ― sveto in polno Boga. Tega nevidnega Boga srečamo v najbolj vidnih in snovnih stvareh.

Ni druge poti, otroci moji: ali bomo znali najti Gospoda v našem običajnem življenju, ali pa ga ne bomo našli nikdar. Zato vam lahko rečem, da je potreba našega časa, da materialnemu svetu in okoliščinam, ki se zdijo skrajno običajne, vrne njihov prvotni pomen, jih naravna k služenju božjemu kraljestvu, jih navda z duhovnostjo, tako da bodo postale sredstvo in priložnost za naše nenehno srečevanje z Jezusom Kristusom. (Pogovori z msgr. Escrivájem, 114)