Mnogi začnejo, končajo pa le redki. In med temi redkimi moramo biti tisti, ki se poskušamo vêsti kot Božji otroci. Ne pozabite: samo tisto delo, ki je opravljeno z ljubeznijo in je dobro narejeno, si zasluži Gospodovo pohvalo, ki jo beremo v Svetem pismu: konec reči je boljši kot njen začetek. (…)

Mnogi kristjani so izgubili prepričanje, da celovitost življenja, ki jo Gospod pričakuje od svojih otrok, zahteva resnično skrbnost pri uresničevanju njihovega dela, ki ga morajo posvečevati, tako da se spustijo celo do najmanjših podrobnosti.

Gospodu ne moremo izročiti nečesa, kar znotraj ubogih človeških omejitev ne bi bilo popolno, brezhibno, pozorno izvršeno tudi v najmanjših podrobnostih: Bog ne sprejme slabo opravljenega dela, skrpucal. Ničesar, kar ima napako, ne darujte, kajti ne bi bili sprejeti! nas svari Sveto pismo. Zatorej mora biti delo vsakogar od nas, tista opravila, ki zapolnjujejo naše dneve in naše energije, vredna daritev Stvarniku, operatio Dei, delo od Boga in za Boga; na kratko rečeno: dovršeno in brez napake.

Poglejte, izmed mnogih pohval, ki so jih izrekli o Jezusu tisti, ki so opazovali njegovo življenje, obstaja ena, ki na neki način zajame vse. Mislim na tisti vzklik, prepoln izrazov začudenja in navdušenja, ki ga je spontano ponavljala množica, ko je osupla prisostvovala njegovim čudežem: bene omnia fecit, vse je naredil prav in občudovanja vredno: velike čudeže in majhne, vsakdanje stvari, ki niso nikogar osupnile, toda Kristus jih je opravil s popolnostjo njega, ki je perfectus Deus, perfectus homo, popoln Bog in popoln človek. (Božji prijatelji, 55-56)