Jezusa je spremljala velika množica. Naš Gospod dvigne pogled in vpraša Filipa: Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli? Po hitrem preračunu Filip odgovori: Za dvesto denarijev kruha jim ne bi zadoščalo, da bi vsak dobil vsaj kaj malega. Nimajo dovolj denarja. Zateči se morajo k domači rešitvi. Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?

Mi hočemo hoditi za Gospodom in želimo širiti njegovo besedo. človeško rečeno je razumljivo, da se vprašamo tudi: Ampak, kaj smo mi za tolikšno število ljudi? V primerjavi s številom prebivalcev zemlje nas je malo, čeprav se štejemo na milijone. Zato moramo gledati nase kot na majhen kvas, ki je pripravljen, da dela za dobro vsega človeštva po apostolovih besedah: Malo kvasa vse testo prekvasi, ga preoblikuje. Treba je, da se naučimo biti ta kvas, da bi spreminjali in preoblikovali množico. (…)

Če s čutom za duhovno premišljujemo tiste besede svetega Pavla, bomo razumeli, da ne gre drugače, kot da delamo v služenju vsem dušam. Vse drugo bi bilo sebičnost. če na svoje življenje pogledamo s ponižnostjo, bomo jasno razločili, da nam je Gospod poleg milosti vere naklonil talente, dobre lastnosti. Nihče izmed nas ni ponovljeni primerek; naš Oče nas je ustvaril vsakega posebej in med svoje otroke razdelil različno število dobrin. Te talente, te dobre lastnosti moramo ponuditi v služenje vsem ljudem: uporabiti te božje darove kot orodje, ki naj drugim pomaga odkrivati Kristusa. (Božji prijatelji, 256-258)