Opus Dei

Povzetek postave, ki se glasi »ljubi Boga bolj kot vse stvari in bližnjega kakor samega sebe«, ni katerakoli zapoved. Ljubezni ni mogoče zahtevati in Bog nas k temu vabi šele potem, ko je človeku pokazal svojo neskončno dobroto in skrb.

Krepost srčnosti nam omogoča, da hodimo za Jezusom, ne da bi bili odvisni od spremenljivih razmer našega življenja in okolja.

Da bi bilo moje ime zapisano v božjem srcu – to so sanje vsakega kristjana. Drugi prispevek iz serije o poklicanosti govori o tej temi.

Izmed evangelistov nam Matej in Luka pravita, da se je Jezus rodil v Betlehemu. Matej ne določi točnega kraja, Luka pa nam pove, da ga je Marija, potem ko je rodila sina, »položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora« (Lk 2,7).

V tem članku se bomo poglobili v jedro nauka o krepostih: kaj so, kako usmerjajo našo afektivnost in zakaj nas delajo bolj svobodne.

Za kristjana apostolat ni preprosto naloga, za katero bi bilo potrebnih nekaj ur, niti ni neko pomembno opravilo, temveč je potreba, izvirajoča iz srca, ki je postalo »eno telo in en duh« z Gospodom.

Prvi članek iz zbirke besedil o razločevanju poklicanosti, ki nosi naslov »Nekaj velikega in naj bo to ljubezen«; kajti vsak človek je poklican, da odkrije božji načrt za svoje življenje.

Vsako resnično prijateljstvo vključuje prizadevanje, da bi vstopili v življenja drugih in jim hkrati napravili prostor v svojem lastnem življenju; v tem članku si bomo ogledali nekaj kreposti, ki nam to omogočajo.

Svetišče v Fatimi in poročilo o prikazovanjih je v pomoč mnogim ljudem. Ta zgodba govori o prikazovanjih in o tem, kako so sv. Janez Pavel II., sv. Jožefmarija in bl. Álvaro iskali zatočišča pri Mariji, tako da so se odpravili h Capelinhi.

Čut božjega otroštva spremeni vse, tako kot se je spremenilo življenje svetega Jožefmarija, ko je nepričakovano odkril to novo obzorje.