Opus Dei

Ko je Bog ustvaril človeka, ga je postavil v stanje svetosti in pravičnosti; toda naši prastarši so se uprli proti Stvarniku in izgubili večji del prejetih darov ter na poznejše rodove prenesli padlo in od Boga oddaljeno naravo, ki jo je odrešil Kristus.

Jezus Kristus je privzel človeško naravo, brez da bi prenehal biti Bog: je resnični Bog in resnični človek.

Je najodličnejši dokaz božje ljubezni do ljudi, saj druga oseba presvete Trojice postane deležna človeške narave v enoti osebe.

Jezus je umrl za naše grehe (prim. Rim 4,25), da bi nas odrešil in nas odkupil za božje življenje.

Kristusovo vstajenje je temeljna resnica naše vere, kot pravi sv. Pavel (prim. 1 Kor 15,13-14). S tem dejanjem je Bog odprl vrata življenja v prihodnjem svetu in ga ponudil ljudem.

Sveti Duh notranje povezuje vernike s Kristusom, tako da oblikujejo eno samo telo, Cerkev, v kateri obstaja raznolikost udov in služb.

Cerkev je “communio sanctorum”: skupnost vseh, ki so prejeli prenavljajočo milost Duha, po kateri so božji otroci in bratje Jezusa Kristusa.

Cerkev v zgodovini pod vodstvom Svetega Duha nadaljuje in razvija Kristusovo poslanstvo. V zgodovini Cerkve se božje prepleta s človeškim.

Odrešenje, ki ga je uresničil Kristus, in posledično poslanstvo Cerkve je usmerjeno k človeku v njegovi celovitosti, torej k osebi, ki živi v družbi.

Ta resnica govori o polnosti nesmrtnosti, h kateri je poklican človek. Zato ga spominja na njegovo dostojanstvo, zlasti po telesni strani.