Opazovati stvarnost pozorno in z ljubeznijo: s tem opisom se strinjajo številni misleci, učenjaki in umetniki, ki so gojili umetnost kontemplacije. Odkriti bogastvo resnice in lepote, ki se skriva v ozadju vsega, kar obstaja, tudi tam, kjer tega nismo slutili; znebiti se želje po nadzoru nad vsem, da bi lahko uživali v tem, kar imamo na razpolago, zlasti v majhnih stvareh. Če gre pri tem le za opazovanje na nek določen način, zakaj se nam potem včasih to zdi tako zapleteno? Človek še prav posebej hrepeni, da bi se naučil te umetnosti, saj vemo, da če so vse ustvarjene reči vredne naše kontemplacije, si tega motrenja še toliko bolj zasluži njihov Stvarnik, v čigar neskončni lepoti se zrcalijo vse čudovite reči, ki jih poznamo.
Bog nas je ustvaril za kontemplacijo. Ta bo popolna v prihodnjem življenju, ko bomo gledali Stvarnika iz obličja v obličje in v njem jasno razumeli vse stvari ter se jih veselili. Vendar smo, kot je poudarjal sveti Jožefmarija, poklicani že zdaj, vsak trenutek, vsak dan, da bi videli »Boga v vseh zemeljskih stvareh: v ljudeh, dogodkih, v velikem in v tem, kar se zdi majhno, v tem, kar nam je prijetno in kar je boleče«.[1] Vse želimo spremeniti v hvalo, zahvaljevanje, zadoščevanje in prošnjo. K Bogu se ne oziramo kljub vsakodnevnemu naporu, ampak ravno preko tega napora, tako da ga uporabljamo kot odskočno desko za vstop v nebesa.
Tedaj v nas vznikne tisto, kar je sveti Tomaž Akvinski opisal kot »neka preprosta intuicija resnice, ki izhaja iz ljubezni«.[2] Gre za način gledanja na stvarnost, ki ni odvisen od posameznikove strokovne usposobljenosti ali zaposlitve; to je dosegljivo vsem ljudem in v vsakem trenutku, saj se poraja iz od Boga prejete ljubezni, ki navdaja naš pogled. Vsi svetniki, ki so si med seboj tako različni, tisti zelo učeni in oni manj izobraženi, ki so se posvečali tako raznolikim nalogam, so v svojem življenju izkusili, kako je naraščala ta bližina s Stvarnikom. Zato bi nemara morali najprej spomniti na to, kar pravi Katekizem: da je kontemplacija »dar«.[3] Ni nekaj, kar bi lahko dosegli zgolj z močjo lastne volje, na osnovi načrtovanja ali strategije. Za božje darove se moramo predvsem odpreti, se pripraviti na to, da bi jih mogli sprejeti, to pa predpostavlja udejanjanje nekaterih kreposti, ki pripravijo teren.
Pogum, da bi odprli vrata
»Glej, stojim pred vrati in trkam,« pravi Gospod, »če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj« (Raz 3,20). V kapeli Keble Collegea, na Univerzi v Oxfordu, je slika z naslovom »Luč sveta«, ki prikazuje ta prizor iz Knjige razodetja. Jezus je upodobljen v kraljevih oblačilih in ima svetilko, ki v hišo prinaša luč, medtem ko On rahlo trka na vrata. Na tleh je opaziti plevel, ki se je razrasel, ker so bila vrata dolgo časa zaprta.
Gospod, da bi nam podaril kontemplativno življenje, od nas pričakuje, da dnevno odpiramo vrata svojega srca, tako kot na tej upodobitvi iz sredine 19. stoletja. Odziv Adama in Eve, naših prastaršev, po izgubi njune nedolžnosti je bil ravno nasproten: skrila sta se in si prizadevala zapreti vrata, da bi se izognila božjemu pogledu … In vsi njuni potomci smo ohranili določen delež te težnje. Morda gre za neutemeljen strah pred tem, kar bi Bog lahko od nas zahteval, strah pred občutkom odvisnosti, bojazen ob misli, da bi lahko izgubili tisti borni nadzor nad lastnim življenjem. Ali pa nam je morda preprosto ljubša udobna inercija, s katero raje ostanemo daleč od duhovnih reči zaradi napora, ki ga pripravljenost na prejem tega daru zahteva.
»Na neki način se betlehemski prizor ponavlja vsak dan. Možno je, da smo – ne z besedami, pač pa z dejanji – rekli: Non est locus in diversorio, v mojem srcu ni prostora zate. Oh, Gospod, odpusti mi.«[4] Onkraj drugih ovir, ki se nam včasih zdijo težje premagljive, kot je pomanjkanje časa, notranja suhota, raztresenost ali lastna nevrednost, je ta nenavadna sumničavost do Boga pogosto tisti plevel, ki ga je treba odstraniti, da bi lahko odprli vrata svojega srca in bi tako mogli deliti pogled z našim Stvarnikom.
Ponižnost in nenavezanost nam dajeta lahkotnost
»Notranja molitev je dar, milost; moremo jo sprejeti samo v ponižnosti in uboštvu.«[5] To na prvem mestu pomeni težavno nalogo, da mirno sprejmemo resnico o sebi in o drugih. V nas gotovo ni te pripravljenosti, da bi sprejeli dar gledanja z božjimi očmi, če si vsakokrat nadenemo kakšno masko, če si jih izmišljamo in jih pripisujemo drugim ali če stvarnost zakrivamo s svojo lastno domišljijo, pa naj se zdi še tako posrečena. Jezusova govorica je vedno preprosta in globoka, On gleda na stvari, kakršne so, vselej z usmiljenjem, medtem ko smo mi pogosto morda nekoliko zapleteni, površni ali napuhnjeno obsojajoči do vsega, kar nas obdaja.
»Če bi poznala božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: Daj mi piti …« (Jn 4,10), pravi Jezus Samarijanki. V nekem drugem trenutku pa apostola Filipa vpraša: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal?« (Jn 14,9). Ponižnost nas vodi tudi k priznanju, da o Gospodu in njegovem načinu kraljevanja v svetu vemo zelo malo. »Po petdesetih letih sem kakor jecljav otrok. Začenjam, znova začenjam vsak dan,«[6] je med molitvijo malo pred svojim odhodom v nebesa dejal sveti Jožefmarija. Če se izogibamo težnji, da bi želeli prav vse obvladovati z borno lučjo lastne presoje, nam bo Bog lahko razodel, kar je prikril modrim in učenim (prim. Mt 11,25).
Po drugi strani pa, da bi bili kontemplativni, moramo uporabljati zemeljske dobrine tako, da nam bodo pomagale stremeti k večnim, ne pa obratno. Srce, ki ni navezano na materialne reči, se zna gibčno usmeriti k duhovnim dobrinam, je lahkotno za polet k Bogu in zmore napraviti prostor za darove milosti. Jezus, stvarnik in Gospod vsega sveta, je živel v preprosti vasi povsem nenavezan na stvari. Pozimi ga je zeblo, poleti je trpel vročino, na razpolago je imel le malo stvari in jih smotrno uporabljal. Skratka, gre za to, da v zemeljske reči ne polagamo hrepenenja, ki si ga zasluži samo Bog.
Vendar pa, če uboštvo olajša kontemplacijo, je res tudi obratno, saj se to dvoje medsebojno krepi. »Pri zrenju,« pojasnjuje papež Frančišek, »odkrivamo v drugih in v naravi nekaj mnogo večjega od njihove koristnosti […]. Kot so učili številni duhovni učitelji, imajo nebo, zemlja, morje, vsako bitje, to vzvišeno zmožnost, to skrivnostno zmožnost, da nas privedejo nazaj k stvarniku in v občestvo s stvarstvom […]. Kdor zre na tak način, ne občuti občudovanja le zaradi tega, kar vidi, ampak tudi zato, ker se čuti sestavni del te lepote in se čuti poklicanega, da jo varuje.«[7] V nasprotju z logiko, ki hoče vse pograbiti zase, lahko gojimo občudovanje in skrb: to je logika Boga, ki ljubeče motri svoje stvarstvo.
Iskanje tiste blagoslovljene tišine za molitev
Morsko dno skriva številna čudesa, ki jih z obale ni mogoče videti: korale, rastline, ribe raznih barv in oblik, školjke, bisere, celo dragocenosti in arheološke predmete visoke vrednosti. Da bi prišli do vsega tega, imajo potapljači opremo, ki vključuje tudi pas s svinčenimi utežmi. Ta del opreme nikakor ni ovira, temveč pod vodo predstavlja težo, ki preprečuje, da bi telo splavalo nazaj na površje. Podobno tudi vsi mi potrebujemo notranjo težo, da bi se potopili v morje kontemplacije Boga, daleč od površja in motečih reči.
»Da bi duša začela zreti nevidno naravo Boga,« trdi sveti Gregor Veliki, »je prvi korak v tem, da se nauči biti zbrana sama v sebi.«[8] V evangeliju vidimo Jezusa, ki pogosto moli na tihem in samotnem kraju. Če je Božji Sin čutil to potrebo, da je na samem s svojim Očetom, koliko bolj jo šele potrebujemo mi. Znebiti se moramo tistega strahu, ki ga v nas morda vzbuja misel na tišino; iskali bomo »blagoslovljeno samoto, ki je tako zelo potrebna, da uspeva notranje življenje«.[9]
Dieta za okušanje običajnega
Tehnologija nam omogoča takojšen dostop do neizmerne količine informacij in hitro komunikacijo. Dobro vemo, da ta prednost, če se zanemarimo, postane slaba spremljevalka za naš dialog z Bogom. Če se čuti navadijo samo na takšne hitrosti in dražljaje, zlahka podležemo raztresenosti, kadar je potrebna drugačna dejavnost našega uma. Tedaj iščemo nenehne afektivne okrepitve, da bi se počutili dobro, ne oziraje se na treznost običajnega življenja, pred katero bežimo skorajda nezavedno. Takšna drža lahko vpliva tudi na druge, kajti, kot pravi sveta Favstina Kowalska, »manj zbrane [površinske] osebe namreč želijo, da bi tudi druge bile njim podobne, ker so sicer zanje stalen očitek«.[10]
Da bi se bolje pripravili na molitev, nam je lahko v korist neka zdrava digitalna dieta, podobno kot to počnejo športniki, ki hočejo premagati dolge razdalje: da znamo določen čas v tednu biti brez elektronskih naprav; da se naučimo mirno motriti naravo, pokrajino, kako umetniško delo; prebrati dobro knjigo ali si ogledati kakovosten film, ne da bi pri tem dopustili, da nas zmoti katerakoli stvar … Vse to so aktivnosti, ki zahtevajo določen napor naših zmožnosti. A v zameno nam kot nagrado ponujajo sposobnost, da odkrijemo globlje ravni stvarnosti; na ta način urimo svoj pogled, da bi mogli kot dar z vedno večjo bližino sprejeti božji pogled.
Na tej poti pa ne smemo popuščati malodušju. Tisto, kar v našem času molitve Bogu najbolj ugaja, je naša dobra volja, da bi bili z njim, naša preprosta navzočnost in družba, podobno kot se dogaja majhnemu otroku v odnosu do njegovih staršev. Opogumljeni s to sinovsko držo lahko pogumno premagujemo nemir, ki se lahko porodi spričo navideznega molka ali samote v molitvi. Nobeno sredstvo, ki ga uporabljamo pri molitvi, ne more nadomestiti pristnega vzgiba po druženju z Bogom iz oči v oči, svobodne in obzirne odločitve, da izrečemo tisti nenadomestljivi »ljubim te«, ki ga namesto nas ne more izreči nihče drug.
[1] Sv. Jožefmarija, Meditacija, 25. 12. 1973, v: Dialog z Gospodom, Veselje in služenje Bogu.
[2] Prim. sv. Tomaž Akvinski, Teološka suma, II-II, c. 180, a. 3; a. 6.
[3] Katekizem Katoliške cerkve, št. 2713.
[4] Sv. Jožefmarija, citat v: Salvador Bernal, Apuntes sobre la vida del Fundador del Opus Dei, Rialp, Madrid 1980, str. 359.
[5] Katekizem Katoliške cerkve, št. 2713.
[6] Andrés Vázquez de Prada, Ustanovitelj Opus Dei, 3. knjiga, str. 674.
[7] Frančišek, Avdienca, 16. 9. 2020.
[8] Sv. Gregor Veliki, Homilías sobre Ezequiel, II, 5, 9.
[9] Pot, št. 304.
[10] Dnevnik svete s. M. Favstine Kowalske, Cistercijanska opatija Stična, 2001, št. 147.
