Čeprav je bila doba največjega razcveta atenske omike takrat že stvar preteklosti, je to mesto v času svetega Pavla še vedno veljalo za kulturno središče. Sveti Luka nam o njegovih prebivalcih, ljudeh radovednega uma, pravi, da »ne poznajo večjega užitka kakor pripovedovati ali poslušati zadnje novice« (Apd 17,21). Zato je nekoliko presenetljivo njihovo skeptično zavračanje oznanila o edini novici, ki si zasluži to ime: novici o Kristusovi smrti in vstajenju, ki nas rešuje greha (prim. Apd 17,32). Ta poraz v samem srcu klasične kulture je moral svetega Pavla globoko zaznamovati. Po nagibu Svetega Duha ga je moral spodbuditi h globokemu razmisleku o vsebini krščanske novosti: Zakaj se Atenčanov ni dotaknilo tisto, kar je apostolu narodov spremenilo življenje?

Stare novosti in pristna novost

V pismih kristjanom v Korintu, h katerim se je obrnil takoj za Atenčani, je zaobjet sad tega miselnega procesa. Sveti Pavel predstavi dve glavni liniji za sprejem njegovega sporočila: na eni strani je skrivnost Kristusovega križa, ki jo je težko sprejeti zgolj s človeško logiko (prim. 1 Kor 1,20-25); na drugi strani pa so tu njegove konkretne posledice v vsakdanjem življenju: križ prinaša nov način bivanja v svetu (prim. 1 Kor 5,7-8). Šele v luči tega dvojnega sprejetja križanega Jezusa v naše življenje je mogoče govoriti o novosti v pravem pomenu besede. »Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo« (2 Kor 5,17).

Ravno s to novostjo je povezano spoznanje, ki ga je sveti Jožefmarija prejel 2. oktobra 1928: njegova vizija kristjanov, ki so »nosilci edinega plamena, ki je zmožen razsvetliti zemeljske poti duš, edinega sijaja, v katerega nikdar ne bo vstopila temačnost, somrak ali zasenčenost«.^[1] Pristna krščanska novost, naše življenje v Jezusu, mu je dala spoznanje, da nekatere izmed tako imenovanih novosti, ki so takrat pretresale življenje družbe in Cerkve, v resnici niso bile nič drugega kot vračaje k »voltairjanstvu napudranih lasulj ali zastarelim liberalizmom 19. stoletja«.^[2] Vedno se bodo pojavljale in izginjale; v nasprotju s krščanskim sporočilom bodo vedno obstajale druge novosti, ki so zgolj ponovno porajanje »zmot, ki so se pojavljale v teku stoletij«,^[3] torej nekaj globoko zastarelega.

Velik del našega poslanstva, poslanstva običajnih kristjanov, je v tem, da prinašamo pristno novost Jezusa Kristusa v vsa področja našega življenja, ne da bi se pustili zapeljati nečemu, kar je v bistvu novo zgolj na videz. Zato je nujno, da to novost najprej sprejmemo v svoje življenje, jo potrpežljivo in prizadevno pustimo rasti, da bi dala obliko našemu načinu mišljenja in našim odnosom. Samo tako bomo prispevali, »da mnogi ne ostanejo v temi, temveč da stopajo po stezah, ki vodijo do večnega življenja«.^[4]

Najpomembnejši je sejalec

Več Jezusovih prilik o božjem kraljestvu govori o tem, da je njegova navzočnost med nami zastonjski dar. V priliki o sejalcu (prim. Mt 13,3) je denimo v izhodišču dejanje nekoga, ki seme zaseje. Brez tega predhodnega dejanja očitno ne more biti sadu. Tako smo že tukaj postavljeni pred najpomembnejše sporočilo pripovedi; vprašanje, ali je zemlja dobra, povprečna ali slaba, je sicer pomembno, vendar sekundarnega pomena.

Vera nam razkriva, da smo božji otroci, ki bodo podedovali svet (prim. Ps 2,8), poklicani k sodelovanju z našim Očetom, da bi celotno stvarstvo postalo dar, ki si ga je On zamislil za nas (prim. Rim 8,20-23). Ob spodbudi iste vere, na kateri je slonelo poslanstvo prvih kristjanov, poskušamo odkriti, kako lahko vse poti tega sveta vodijo k Bogu. Prepričani smo, da »svet ni slab, kajti izšel je iz božjih rok, ker je njegova stvar, ker je Jahve pogledal nanj in videl, da je dober«.^[5]

Ker se zavedamo, da smo sinovi in dediči – skratka, apostoli – se mi sami spreminjamo v to seme, ki je zalučano v vse štiri smeri neba. Navdušuje nas predvsem zavedanje, da Bog znova in znova seje to seme, da bi obogatil svet, v katerem je globoko hrepenenje po sadovih. Tako »lahko razumemo vso čudovitost božjega klica. Kristusova roka nas je odbrala od pšeničnega zrnja: sejalec stiska v svoji ranjeni roki peščico žitnega zrnja. Kristusova kri oblije seme, ga prepoji. Potem Gospod vrže seme v zrak, da s smrtjo oživi, in se zakopano v zemlji pomnoži v pšeničnih klasih«.^[6]

Obdelovati zemljo, izboljšati seme

Vendar ni dovolj, da je seme posejano. Potrebno je tudi, da ima v sebi moč in pamet, da se ukorenini. Poleg tega je zemljo mogoče pognojiti; lahko jo obdelujemo in čim bolje pripravimo (prim. Lk 13,6-9).

Če želimo, da bi bil sad tako obilen, da se bodo, kot pravi Jezus, celo ptice lahko zatekale v veje drevesa, ki bo nastalo iz tega prvega koraka (prim. Mt 13,31-32), potem bo bistven del našega sodelovanja v tem, da po svojih močeh pripravimo dobro seme. V ta namen se moramo najprej prepričati, da vera, ki jo hočemo živeti in deliti z drugimi, ni nekaj iracionalnega ali arbitrarnega, ampak je tesno povezana z resnico; potrebujemo življenjsko izkustvo, da vera ni zgolj »lep občutek, ki tolaži in ogreva, a je podvržen menjavi našega razpoloženja in spremenljivosti časov ter ne more dati trdne stanovitnosti v življenju«.^[7] Na to nas je spomnil papež Frančišek: »Človek potrebuje spoznanje, potrebuje resnico, ker brez nje nima trdnosti, ne napreduje. Vera brez resnice ne odrešuje, ne daje gotovosti našim korakom.«^[8]

Žeja po resnici nam omogoča, da vero sprejmemo v svojem razumu, da odkrijemo njen razumni značaj. Naš um se tedaj odpre za veliko širša obzorja; resničnost postane istočasno bolj razumljiva in globlja. To je razumljivo: če kristjan hoče biti sejalec Kristusove novosti, se ne more odreči premišljevanju o svoji veri in temu, da z njo povezuje vsa področja svojega življenja, vključujoč svoje poklicno delo. Ta vaja, da razmišlja o stvareh v luči vere, kar ne pomeni zgolj zatekanja k nekakšnim vnaprej pripravljenim odgovorom, se bo postopoma spremenila v pravo dobro držo, v krepost: morda eno najpomembnejših. Samo v luči tega razumevanja vere je mogoče naposled »zaznati božansko lesketanje, ki se odseva v najobičajnejši stvarnosti«.^[9]

Da bi ta odprtost za resnico napravila našo vero čim bolj rodovitno, je nepogrešljivo potrebna ponižnost ob stiku s stvarnostjo, poslušnost Svetemu Duhu, ki nam govori po vsakdanjih dogodkih in ljudeh okoli nas (prim. Jn 14,26), skratka, govori nam skozi zgodovino. Čeprav bi se morda lahko zdelo, da je pri našem prizadevanju za prinašanje Kristusove luči v svet najpomembnejša naša odločnost in gotovost, pa lahko v resnici moč prihaja le od Boga. V tem smislu »je ponižnost ustvarjalno podrejanje môči resnice in ljubezni. Ponižnost je zavračanje navideznosti in površinskosti; je izraz globine človeškega duha; je pogoj za njegovo veličino«.^[10]

»Bitka« svetega Jožefmarija

Tako lahko razumemo prizadevanje svetega Jožefmarija, da bi Opus Dei že od samega začetka ljudem nudil globoko filozofsko in teološko izobraževanje, ki bi vplivalo tudi na poklicno okolje vsakega posameznika. V svojem iskanju ustreznega načina, kako to uresničiti, je govoril o pravi »bitki«.^[11] Ta vojaški izraz poudarja napornost človekovega lastnega izobraževanja in s tem potrebo po osebni prizadevnosti, seveda vedno v skladu z okoliščinami vsakega posameznika. Sveti Tomaž Akvinski je izpostavljal krepost studiositas, ki pomeni »poseben trud za pridobivanje spoznanja o stvareh«;^[12] to se pravi trajno naravnanost k neki zdravi drži radovednosti, da bi globlje spoznali naš svet in premagali ovire, ki nam to preprečujejo. Kakorkoli že, najpomembnejše bo, da ne izgubimo izpred oči veličine cilja, ki nam daje zagon: da bi usvojili Kristusovo sporočilo in bi ga potem mogli sejati v stvarnem okolju, ki nas obdaja.

Ob vojaškem izrazoslovju se nam ponuja tudi razmislek o pomenu strategije. Kako doseči tako visok cilj, če nam primanjkuje časa in umirjenosti, da bi se resno spopadli z velikimi vprašanji? Za nekoga lahko strategija pomeni, da dobro izkoristi izobraževalne dejavnosti, ki se jih že udeležuje, in da v sebi goji potrebne drže, da bi iz tega izobraževanja pridobil več koristi. Za nekoga drugega bo to pomenilo upoštevati nasvet iz klasične literature, ki ga je uporabljal sveti Jožefmarija: non multa sed multum^[13] (ne ukvarjanje z veliko stvarmi, ampak veliko ukvarjanja z eno samo ali z nekaterimi); morda bo komu prišel prav tudi predlog za osebno prilagojen in postopen bralni načrt. Spet drugi bodo z nepogrešljivim redom, ki je bistven za vsako umsko dejavnost, znali izkoristiti neštete vire, ki jih danes ponuja internet. Prispodoba rokavice, ki se prilagaja roki, s katero je ustanovitelj Opus Dei ponazarjal načrt duhovnega življenja, je uporabna tudi za to, da se navdušimo za svoj lasten izobraževalni načrt, da bi rasli v poznavanju naše vere.

Dva nasveta za pridobitev širšega pogleda

Če luč vere omogoča razumevanje sveta v njegovem najglobljem smislu, se mora kristjan zavedati, da je protagonist in nikoli zgolj opazovalec velikih kulturnih in intelektualnih razprav, ki potekajo v družbi. Ker mu nič človeškega ni tuje, že od mladih let goji radovedno in zdravo nekonformistično držo, brez strahu pred tem, »da s prizadevnostjo in spontanostjo prispevamo k izboljšanju sveta in kulture našega časa, tako da bi se odprla za božje načrte glede človeštva«.^[14]

Za uresničevanje te naloge nam je sveti Jožefmarija zapustil dva nasveta. Prvi se nanaša na širok pogled, ki se ne zadovolji z majhnimi cilji: »Zate, ki si želiš oblikovati katoliško, vesoljno miselnost, prepišem nekaj značilnosti: širina obzorja in odločna poglobitev v to, kar je večno živega v katoliški pravovernosti; pravilna in zdrava skrb – nikdar lahkomiselnost – za obnavljanje naukov, značilnih za tradicionalno misel v filozofiji in interpretaciji zgodovine …; skrbna pozornost do usmeritev sodobne znanosti in misli; ter pozitiven in odprt pristop glede sedanjega preoblikovanja družbenih struktur in oblik življenja.«^[15]

Gre za izredno obsežen program, ob katerem se velja v miru zadržati. »Želja« po razumevanju, ki zahteva branje in študij, nam daje zavedanje, da smo del neke tradicije, ki je bila tu že pred nami in nam omogoča pogled onkraj sedanjosti: »Smo kakor palčki na ramenih velikanov. Vidimo lahko več in dlje kot oni, ne zaradi kakšne naše telesne posebnosti, ampak ker smo povzdignjeni po zaslugi njihove izjemne višine.«^[16] S to popotnico se lahko na pozitiven način soočamo z novimi dosežki in vprašanji našega časa ter se v konstruktivnem duhu in s pomočjo drugih učimo razločevati, kaj lahko štejemo za resničen napredek. Na ta način si oblikujemo oseben in utemeljen pogled na vélika vprašanja; gojimo resnično univerzalno, katoliško miselnost.

Ob tem izzivu, da bi vse, kar je človeškega, odprli za božje načrte, je Benedikt XVI. pripisoval velik pomen »ustvarjalnim manjšinam«; prav one so običajno »tiste, ki določajo prihodnost«. Konkretno zaradi tega »mora Katoliška cerkev gledati na sámo sebe kot na ustvarjalno manjšino, ki ima dediščino vrednot, ki niso stvar preteklosti, temveč nadvse živa in aktualna stvarnost. Cerkev mora biti sodobna, prisotna v javni razpravi, v našem boju za pristno pojmovanje svobode in miru«.^[17]

Srečevanje ljudi, ki se lahko poistovetijo s to strastjo do izobraževanja in poglobljenega preučevanja celotne stvarnosti, ter nato skupno delovanje z njimi pri uresničevanju najrazličnejših pobud je ena najplodnejših izkušenj krščanske poklicanosti v svetu. Zgodba o prvih vernikih Dela je za nas zelo bližnja potrditev takšne rodovitnosti.^[18] Pri tej nalogi se mora vsakdo postaviti na veliko igrišče sveta ter v okoliščinah, ki zaznamujejo njegovo življenje, najti svoj lastni način sodelovanja.

Drugi nasvet svetega Jožefmarija pa se nanaša na uporabo »množine«. Luč vere nam omogoča, da v skoraj vsem najdemo več kot eno rešitev, več kot eno pot. Različni pristopi, načini razmišljanja in rešitve lahko prav zares izvirajo iz navdiha iste vere in jih je zato treba spoštovati.^[19] Zato nas vera spodbuja k temu, da gojimo sposobnost poslušanja, sodelovanja in dialoga, z zdravo željo, da bi se ob drugačnih stališčih učili in bogatili.

* * *

Sveto pismo nam pravi, da je »Marija vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19); vse, kar se je dogajalo okoli nje, zlasti pa tisto, kar je bilo povezano z njenim sinom, je odmevalo v njenem notranjem svetu. Če bomo vedno znova premišljevali o lepoti naše vere in veličini našega poslanstva, se bo tudi naše srce vnelo v želji, da bi vedno bolj izpopolnjevali svojo krščansko izobrazbo ter iskali konkretne načine, kako to doseči. Prav tako nas bo spodbudilo k novim iniciativam, pri čemer se bomo opirali na sodelovanje drugih ljudi, da bi bila večna Kristusova novost navzoča na novih areopagih današnje kulture. In če bo treba, nam bo to pomagalo, da se znebimo vsake sence »brezplodnega pesimizma«,^[20] zavedajoč se tega, kar je pogosto govoril sveti Jožefmarija: »Svet nas pričakuje.«^[21]

^[1] Kovačnica, št. 1.

^[2] Pot, št. 849.

^[3] Sv. Jožefmarija, Ljubiti Cerkev, št. 18.

^[4] Kovačnica, št. 1.

^[5] Pogovori, št. 114.

^[6] Jezus prihaja mimo, št. 3.

^[7] Frančišek, Lumen Fidei, št. 24.

^[8] Prav tam.

^[9] Pogovori, št. 119.

^[10] Sv. Janez Pavel II., Angelovo češčenje, 4. 3. 1979.

^[11] Prim. M. Montero, La formación de las primeras mujeres del Opus Dei (1945–1950), Studia et Documenta, vol. 14, 2020, str. 110.

^[12] Sv. Tomaž Akvinski, Teološka suma, II-II, q. 166, a. 2 ad 3.

^[13] Pot, št. 333.

^[14] Msgr. Fernando Ocáriz, Pastirsko pismo, 14. 2. 2017, št. 8.

^[15] Brazda, št. 428.

^[16] Bernard iz Chartresa, citirano v: Janez iz Salisburyja, Metalogicon, napisano leta 1159.

^[17] Benedikt XVI., Srečanje z novinarji, 26. 9. 2009.

^[18] Nekateri primeri v: J. L. González Gullón, DYA. La Academia y Residencia en la historia del Opus Dei (1933–1939), Rialp, Madrid, 2016; in v: M. Montero, Historia de ediciones Rialp, Rialp, Madrid, 2020.

^[19] Prim. Pogovori, št. 117.

^[20] Prim. Frančišek, Evangelii gaudium, št. 84–86.

^[21] Brazda, št. 290.