Nenehno iskanje Boga. Takšno je bilo življenje svetega Avguština: strastno iskanje, ki ni vedno potekalo po poteh, ki resnično vodijo k Njemu. V mladosti ga je močno prevzelo zanimanje za književnost in občudovanje, ki so ga njegove retorične sposobnosti vzbujale v drugih. Včasih so ga njegovi vzgibi od Gospoda oddaljevali in sprejel je celo načine mišljenja, ki so bili povsem v nasprotju s krščansko vero. Vendar pa ga je iskanje resnice in branje Svetega pisma postopoma zbližalo s krščanstvom. Morda se je sveti Avguštin spominjal tega procesa in mnogih modrih ljudi – ki jih je poznal in ki so z njim delili svoja iskanja, a vseeno niso prišli do Kristusa – ko je zapisal, da kljub obilnemu premišljevanju »vsi ne najdejo poti. Modreci tega sveta razumejo, da je Bog neko večno, nespremenljivo življenje, vendar ga gledajo od daleč […]. Božji Sin, ki je vedno Resnica in Življenje v Očetu, je, ko je prevzel človeško naravo, postal pot za nas, ki nismo vedeli, kje priti do resnice. Hôdi po poti človeka in boš prišel do Boga.«[1]
Do Boga pridemo po Kristusu
Morda ne bo težko zaslutiti, da je Bog tisti, ki ga iščemo, da je on tisti, ki nas čaka na koncu poti. Enako velja za izvor tega hrepenenja: v sebi prepoznamo vzgib in sumimo, da prihaja od njega. Težje pa je morda izkusiti, da je Bog tudi pot: do Boga pridemo preko njega. In ravno zato, da bi mogli prehoditi to pot, je na svet poslal svojega Sina. Njega lahko ne samo poslušamo, gledamo in se ga dotaknemo, ampak smo lahko celo udeleženi v njegovem življenju. Jezus »se ni omejil na to, da bi nam pokazal pot za srečanje z Bogom – pot, po kateri bi nato mi sami mogli hoditi z lastno močjo v pokorščini njegovi volji in v posnemanju njegovega zgleda. Kristus je marveč sam postal pot, da bi nam odprl vrata k odrešenju: ‘Jaz sem pot’ (Jn 14,6).«[2]
To potrjuje liturgija svete maše, ko duhovnik ob koncu evharistične molitve dvigne kruh in vino ter reče: »Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu …« Do Boga lahko pridemo samo po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu. Njegova oseba je pot, po kateri moramo hoditi, resnica, s katero lahko dosežemo cilj, in življenje, v katerem lahko živimo svoje lastno življenje. Zato od tistega prvega trenutka v dvorani zadnje večerje dalje vsaka evharistična slovesnost doseže vrhunec v prejemu Jezusovega telesa: Bog postane hrana za pot – za pot, ki je on sam.
Odločitev za to pot nam omogoča polnost življenja. »Vera se poraja iz srečanja z živim Bogom, ki nas kliče […]. Javlja se kakor luč za potovanje, luč, ki usmerja našo pot v času.«[3] Sveti Jožefmarija je z veseljem okušal gotovost, da je srečal prav istega Kristusa, o katerem govorijo evangeliji: »Jezus je pot. On je na tem svetu zapustil čiste sledi svojih korakov […]. Kako rad se spomnim na to! Isti Jezus Kristus, ki je bil včeraj tam za apostole in ljudi, ki so ga iskali, danes živi za nas.«[4]
Trije žarki luči
Četrti evangelij nam o Janezu Krstniku pravi, da je prišel »kot priča, da bi pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči« (Jn 1,6-8). Ta luč, o kateri je pričeval Janez, se želi pokazati tudi v vsakem izmed krščenih. Če je Kristus, kot oznanjamo v eni od različic veroizpovedi, »luč od luči«, lahko rečemo, da so tudi kristjani, ki ga prejemajo in »verujejo v njegovo ime« (prim. Jn 1,12), istočasno luč od te Luči. Kadar torej prosimo Boga za luč, da bi videli, prosimo obenem tudi, da bi mi sami tako kot Janez Krstnik bili priče Luči v svetu.
Za nas ni dovolj blisk, zaradi katerega smo se odpravili na pot; prav tako ne zadostuje tisto svetlikanje, ki lahko posveti v globino življenja in nam omogoča, da se orientiramo. Potrebujemo luč, ki nas bo spremljala od znotraj. Potrebujemo moč, ki bo poživljala našo moč. In to je vloga, ki jo v naši duši imajo teologalne kreposti: vera, upanje in ljubezen, ki so kot trije žarki luči, kot tri osnovne barve božjega življenja v nas. Te tri kreposti namreč »prilagajajo človekove zmožnosti za deležnost pri božji naravi«;[5] z njimi nas »naš Gospod naredi za svoje, nas pobožanstvi«.[6]
Vera, upanje in ljubezen v nekem smislu ustrezajo »trem razsežnostim časa: poslušnost vere sprejema Besedo, ki prihaja iz večnosti, in ko je oznanjena v zgodovini, se spremeni v ljubezen, v sedanjost, ter s tem odpre vrata upanja«.[7] Vera nas prehiteva: pove nam, od kod prihajamo, pa tudi kam gremo; ni le spomin na preteklost, ampak tudi luč, ki osvetljuje prihodnost; odpira nas v upanje, nas usmerja k življenju. Na sredi te niti, ki se razteza med tema dvema poloma, pa se razprostira ljubezen, ki se vedno sprega v sedanjiku. Z močjo vere in trdnostjo upanja si lahko rečemo: tukaj in zdaj, v tej osebnosti, v tej situaciji, sem jaz z vsemi svojim omejitvami lahko božja luč, božja ljubezen.
Novost izvira iz življenja z njim
»Svet trpi veliko stisko, otroci moji,« je nekoč dejal sveti Jožefmarija, »ker milijoni in milijoni duš ne poznajo Boga, še niso videli Odrešenikove luči. Vsak od vas mora biti – tako hoče Gospod – quasi lucerna lucens in caliginoso loco, kot prižgana svetilka sredi teme.«[8]
Luč, ki daje svetlobo tej svetilki, prihaja iz dveh virov. Prvi nam pripada zaradi preprostega dejstva, da smo bili ustvarjeni po božji podobi in liku. Ta vir nas nikoli ne zapusti in se kaže v naši zmožnosti razumevanja resničnega, v naši nagnjenosti k dobremu in še na globlji način v našem dostojanstvu, ker smo stvaritev nadvse inteligentnega, ljubečega, svobodnega Stvarnika, ne pa posledica slepega naključja. Temu viru luči se pridružuje tok našega »prerojenja, uresničenega pri krstu, ki vsakemu kristjanu v ontološkem smislu daje novo življenje, utripajoče v njegovi notranjosti«.[9] Ta zakrament ozdravi rano greha, ki smo jo podedovali od naših staršev, in nam daje večjo zmožnost razsvetljevati našo okolico.
Ta dva vélika vira – ustvarjenost po božji podobi in krst – nas spodbujata, da božjo luč odsevamo. Ko se je neki učitelj postave na skrivaj približal Jezusu, da bi ga vprašal, kako naj resnično živi v božji bližini, mu je ta odgovoril: »Kdor se ravna po resnici, pride k luči« (Jn 3,21). Tudi naša dejanja, ki jih vodi božje usmiljenje, ustvarjajo luč, če pustimo, da nas vodita naša dobrota in njegova milost, če se znebimo tistega, kar nas včasih vodi v nasprotno smer. Ta domačnost z božjo lučjo, ta lahkota pri odločanju za njegove večje dobrine namesto za druge navidezne, se postopoma spremeni v neko »‘konnaturalnost’ [sonaravnost] med človekom in resničnim dobrim. Takšna konnaturalnost se zakoreninja in razvija v krepostnih naravnanostih človeka samega: v razumnosti in drugih glavnih krepostih, še prej pa v božjih krepostih vere, upanja in ljubezni«.[10]
Poistovetenje z Jezusom Kristusom je v razvijanju te vedno večje sonaravnosti z njim; to dosežemo s pomočjo milosti in s tem, da ga sprejmemo v svojo dušo, tako da naposled lahko imamo ista čustva kot on (prim. Flp 2,5), isto naravnanost kot on. Čim bolj napredujemo v zaupnosti z Jezusom, tem bolj se zavedamo, da iskanje svetosti ni na prvem mestu v boju za doseganje določenega moralnega standarda, ampak v poti zaupanja v Boga, tako da čutimo z njim, trpimo z njim, hrepenimo skupaj z njim. Kako lepo je to opisal sveti Jožefmarija: »V trenutkih izčrpanosti, nevolje, se zaupno zateci h Gospodu, in mu kot tisti naš prijatelj reci: ‘Jezus, vse prepuščam Tebi … še preden začnem z bojem, sem že utrujen.’«[11] V tem je kristjanova odgovornost: da skupaj z njim odgovori: »Jezus, tukaj sem. S teboj. Vse prepuščam Tebi …«
* * *
Tako razumljeno krščansko življenje ne pomeni strinjati se z nekim naborom idej, temveč zaupati v neko osebo: v Kristusa. Tako so živeli mnogi moški in ženske v teku zgodovine. Danes nimamo niti drugega sporočila niti drugih sredstev. Tako kot oni imamo nalogo, da razsvetljujemo svet od znotraj, kot so to slikovito opisovali pisci iz prvih stoletij: »Kar je za telo duša, so v svetu kristjani […]. Bog jih je postavil na tak položaj, s katerega se ne smejo umakniti.«[12] Biti duša svetá: to je naša pot in pot nosimo v sebi. To je Jezus Kristus, ki hoče, da smo, tako kot on, zelo človeški in zelo božji.
[1] Sv. Avguštin, Sermo 141, 1, 4.
[2] Kongregacija za nauk vere, pismo Placuit Deo, št. 11.
[3] Frančišek, Lumen Fidei, št. 4.
[4] Božji prijatelji, št. 127.
[5] Katekizem Katoliške cerkve, št. 1812.
[6] Božji prijatelji, št. 98.
[7] Joseph Ratzinger, Communio. Un programa teológico y eclesial, Encuentro, Barcelona, 2013, str. 303.
[8] Sv. Jožefmarija, Zapiski z družinskega srečanja, 2. 6. 1974.
[9] Msgr. Fernando Ocáriz, La vocación al Opus Dei como vocación en la Iglesia, v: El Opus Dei en la Iglesia, Rialp, Madrid, 2001, str. 173.
[10] Sv. Janez Pavel II., Veritatis Splendor, št. 64.
[11] Kovačnica, št. 244.
[12] Pismo Diognetu, VI.
