Dan se je prevesil v popoldan in gospodar vinograda ugotovi, da je na vaškem trgu še vedno nekaj delavcev brez zaposlitve. »Nihče nas ni najel,« mu rečejo. Gospodar pa jih pošlje delat v svoj vinograd, čeprav se bo že kmalu začelo nočiti (prim. Mt 20,7). Prepričanje, da je družbena pravičnost konkretno odvisna od njegovih lastnih odločitev, spodbudi lastnika vinograda, da te uboge može zaposli. Po lastni ali tuji krivdi so zapravili ves dan in morda ostali celo brez najosnovnejšega za preživetje. Predvsem pa so gotovo trpeli, ker se niso počutili koristne, kar pomeni globoko eksistencialno stisko. Gospodar vinograda jim torej ne samo ponudi možnost zaslužka, ampak jim tudi pomaga osmisliti njihovo življenje. Jezus tukaj ne predlaga politične rešitve, ampak želi poudariti, da nas mora »lakota in žeja po pravičnosti« (prim. Mt 5,6) voditi k iskanju ustvarjalnih rešitev za družbene probleme in da osredotočanje izključno na lastne osebne zadeve nikoli ne bo zgled krščanske drže.
Toplina ljubezni, trdnost pravičnosti
Ista pravičnost, zaradi katere priznavamo druge v njihovi drugačnosti in zato spoštujemo vse, kar jim pripada (njihovo življenje, dobro ime, lastnina), od nas zahteva, da razmišljamo, katere so minimalne potrebe za dostojno človeško življenje, ter skladno s tem ravnamo. Če nam je Bog dal vse zemeljske dobrine, da bi se ljudje mogli veseliti življenja v skupnosti, potem ne moremo biti ravnodušni ob dejstvu, da nekateri uživajo udobno življenje, drugi pa umirajo od lakote ali na primer nimajo dostopa do izobrazbe, ki bi jim odprla vrata do novih možnosti.
»Svet je ustvarjen za vse. Na tej zemlji se vsa človeška bitja rodijo z istim dostojanstvom. […] Zaradi tega moramo kot skupnost uveljavljati pravico, da bo vsak človek živel dostojno in imel ustrezne možnosti za svoj celostni razvoj.«[1] Ekoloških izzivov na primer ni mogoče ločevati od razmisleka o pravičnosti. Ne glede na svoje legitimne poglede na različne probleme in njihove možne rešitve mora kristjan vedno čutiti odgovornost za to, kakšen svet želimo zapustiti bodočim generacijam.
Toplina naše ljubezni in trdnost naše pravičnosti nam bosta dali merila in potrebno moč, da bomo svoje odnose z drugimi živeli na najboljši možen način. Vezi ljubezni seveda pogojujejo naše dolžnosti pravičnosti in ti dve kreposti določata številne odločitve, ki jih sprejemamo vsak dan: skrb za lastno družino ima prednost pred drugimi možnimi družbenimi pobudami. »Red ljubezni«,[2] pri katerem je vztrajal sveti Jožefmarija, je tudi red pravičnosti: ne bi bil pravičen v odnosu do svoje bolne matere, če ne bi našel časa, da jo obiščem, ker bi bil zaposlen z velikodušnimi solidarnostnimi projekti, ki pa mi preprečujejo izpolnjevati moje dolžnosti kot sin ali hči. Če bi pretirana radodarnost lastnika vinograda v njegovi skrbi, da bi veliko ljudi imelo dostojno delo, pripeljala do tega, da bi ogrozil finančno stanje domačega gospodinjstva, potem ne bi bil povsem pravičen do svoje družine.
Vendar nam vezi pravičnosti pomagajo tudi pri piljenju naše dobrote. Ljubezen do lastne družine in znancev je včasih lahko neurejena in bi nas lahko navajala, da se zatečemo v svoje zasebno življenje ter se ne zmenimo za potrebe številnih ljudi v naši bližini; lahko bi nas privedla tudi do tega, da bi vedno iskali prednost za svoje, celo na škodo drugih. Zato je za nas koristno opazovati držo lastnika vinograda: čeprav je verjetno imel udoben in prijeten položaj, v katerem je najbrž užival precejšnje bogastvo, se odloči, da si bo otežil življenje: večkrat prehodi ulice in številnim delavcem ponudi priložnost, da za svoje delo dobijo denar. Takšna je lakota po pravičnosti tistih, ki sledijo Jezusu, zaradi katere se odločijo zapustiti svoje lastno udobje.
Skratka, ljubezen in pravičnost se morata prepletati ob pogledu na stvarnost, ki ga usmerja živo zavedanje vsega, kar v nas in našem življenju predstavlja odnos. »Pravičnost, ki je lahko trden temelj miru, je pravičnost božjih otrok, pravičnost, ki jo poživlja ljubezen, ki v drugih vidi brate in sestre, otroke istega nebeškega Očeta.«[3] Naša svetost je v veliki meri sestavljena iz odkrivanja, da so drugi del našega življenja.
Odnosi in dolžnosti
V Svetem pismu ima beseda pravičnost veliko bogatejši pomen kot v današnji splošni rabi. »Pravičnost ni abstrakcija niti utopija. V Svetem pismu je pošteno in zvesto izpolnjevanje vsake dolžnosti do Boga, je izpolnjevanje njegove volje.«[4] Ko je na primer rečeno, da je bil sveti Jožef pravičen, nam to sporoča, da je bil svet, to se pravi, da je v vsaki situaciji ravnal prav. Zelo pomembna razsežnost vseh odločitev svetega očaka je bilo to, da je svoje dolžnosti do Gospoda in do drugih, zlasti do Marije, pretehtal, da bi spravil v red prioritete svojega življenja in svojega srca. Pravičen človek ni toliko tisti, ki verjame, da je sam merilo vseh stvari, temveč tisti, ki dopušča neka merila v svojem življenju in ga organizira glede na odnose z drugimi. »Pravični bo živel iz vere« (Heb 10,38).
Pri branju del svetega Jožefmarija nas lahko preseneti, da poleg besedil, v katerih opisuje ljubezen in izročitev kot značilni lastnosti krščanskega življenja, ob številnih drugih priložnostih zatrjuje, da je svetost preprosto v tem, da v vsakem trenutku izpolnimo svojo dolžnost. »Naše življenje – življenje kristjanov – mora biti običajno do te mere: prizadevati si, da vsak dan dobro opravljamo prav tisto, kar smo dolžni storiti; uresničevati svoje božansko poslanstvo v svetu s tem, da izpolnimo drobno dolžnost vsakega trenutka.«[5] Dejstvo, da zaseda pojem dolžnosti v njegovih spisih tako pomembno mesto, lahko pri sodobnem bralcu ali verniku vzbudi določeno presenečenje. Če bi namreč spremenili krščanski ideal v natančno izpolnjevanje cele vrste zapovedi, bi to bilo ne samo neprivlačno, ampak bi nas lahko na zadnje privedlo tudi do tesnobe in žalosti. Če je krščanstvo religija ljubezni in torej svobode, zakaj potem sveti Jožefmarija daje tolikšen poudarek besedi dolžnost, ki je na videz tako stroga in hladna? Dejansko je tisto, kar nam pri gospodarju vinograda vzbuja občudovanje do njega kljub nenavadnosti njegovega ravnanja, prav njegova velikodušnost, ki gre dlje od preprostega čuta dolžnosti.
Vendar pa ne bi razumeli globine nauka svetega Jožefmarija, če bi mislili, da je njegovo sporočilo le hladen in strog poziv k izpolnjevanju dolžnosti našega običajnega življenja. Ni izpolnjevanje dolžnosti samo po sebi tisto, kar nas približa Bogu, temveč ljubezen, zaradi katere vsako nalogo našega dneva opravimo kar se da popolno. »Iskrena pobožnost, resnična ljubezen do Boga, nas vodi k delu, k izpolnjevanju vsakodnevne dolžnosti, tudi če je težko.«[6] Da pa ljubezen, ki je poklicana biti gonilo in cilj vseh naših dejanj, ne bi izgubila potrebnega stremljenja k temu, kar je pomembno v vsakem trenutku, potrebujemo krepost pravičnosti, da nam izriše nekakšen zemljevid s pomembnimi mejniki za vsak dan. Njena definicija sloni na tem načelu: vsaka dolžnost temelji na nekem odnosu. Najpomembnejši odnosi v našem življenju določajo najpomembnejše dolžnosti.
Dolžnost vsakega trenutka
Številne dolžnosti pravičnosti so sad in izraz ljubezni, ki jo izkazujemo tako, da jih izpolnjujemo rahločutno. Skrb in posvečanje časa lastnim otrokom je dolžnost pravičnosti, ki vsekakor izhaja iz ljubezni. Njeno izpolnjevanje nas bo marsikdaj navdajalo z veseljem in ne bo potrebe, da bi v ta namen napravili kak izrecen sklep. Včasih pa se nam lahko zazdi, da ta dolžnost postane težja, ker prihaja navzkriž z drugimi možnimi dejavnostmi ali ker smo posebej utrujeni. Tudi vestno opravljanje dela v službi je dolžnost ne samo do nadrejenega, temveč tudi do družine in družbe. Če prejemamo določeno plačo za nek opredeljen čas in rezultate, je stvar pravičnosti, da si prizadevamo za njihovo doseganje. Navsezadnje pa kristjan, ki skuša vsa svoja opravila spreminjati v molitev in priložnost za ljubezen do Boga in drugih, odkriva možnosti za služenje v vseh okoliščinah svojega dela.
Po drugi strani se včasih zdi, da bi zahtevanje spoštovanja določenih pravic zase lahko bilo v nasprotju z ljubeznijo. Vendar je sveti Jožefmarija vedno učil, da je eden od izrazov laiške miselnosti – se pravi čuta pripadnosti svetu – to, da ljubeznivo in spoštljivo zahtevamo, kar nam pripada. Boriti se na primer za zasluženo povišanje plače ali za izpolnitev tega, kar nam je bilo obljubljeno, ne pomeni, da ne znamo odpuščati ali da nismo zadovoljni s tem, kar imamo, temveč to utrjuje prakso pravičnosti v našem okolju in družbi v korist vseh. »Če smo pravični, se bomo predvsem držali svoje poklicne, družinske, družbene … zavezanosti, ne da bi to obešali na veliki zvon, ter bomo prizadevno delali in uporabljali svoje pravice, ki so tudi dolžnosti.«[7]
Odnosi na podlagi pravičnosti tako postanejo zelo konkreten način, kako v vsakem trenutku ravnati tako, kot je prav, to se pravi, kot je pravično. Če se vsak dan v molitvi sprašujemo o svojih dolžnostih, nam to pomaga, da svojo ljubezen usmerimo v konkretne vezi, ki oblikujejo naše življenje. Tudi delavci iz prilike so si ne glede na čas, ko so bili najeti, in dogovor, ki so ga sklenili z gospodarjem vinograda, prizadevali izpolniti svojo dolžnost in pridobiti obljubljeno plačilo.
* * *
»Pod noč pa je gospodar vinograda rekel svojemu oskrbniku: Pokliči delavce in jim plačaj. Začni pri zadnjih in končaj pri prvih« (Mt 20,8). Bog je zavzet za to, da se vsi ljudje zveličajo, in prav tako želi, da bi vsi uživali čim bolj dostojno življenje na zemlji. To nas spodbuja, da v vsako svojo dolžnost vložimo posebno skrbnost, da bi ta svet postal bolj človeški in bolj božji. Obenem se zavedamo, da bo popolna pravičnost dosežena šele ob koncu časov in da je to v božjih rokah. »Samo Bog more ustvariti pravičnost. In vera nam daje gotovost: Bog to stori.«[8] Da, »zadnji bodo prvi« (Mt 20,16). Tisti, ki iščejo »božje kraljestvo in njegovo pravičnost« (Mt 6,33), se lahko radujejo v božji pravičnosti: »Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi bil Kristus moj dobiček in da bi se znašel v njem, in to ne s svojo pravičnostjo, ki izvira iz postave, ampak s pravičnostjo, ki je po veri v Kristusa, se pravi s pravičnostjo, ki je iz Boga in sloni na veri« (Flp 3,8-9).
[1] Frančišek, Fratelli tutti, št. 118.
[2] Prim. sv. Jožefmarija, Pismo 4, št. 14; 6, št. 7.
[3] Msgr. Fernando Ocáriz, La herencia espiritual de Mons. Álvaro del Portillo, marec 2014, opusdei.org.
[4] Frančišek, Govor, 25. 2. 2023.
[5] Kovačnica, št. 616.
[6] Kovačnica, št. 733.
[7] Božji prijatelji, št. 169.
[8] Benedikt XVI., Spe salvi, št. 44.
